Woe To The Septic Heart, 2017

Po nekoliko daljšem zatišju se v našem osrednjem recenzentskem terminu vračamo k muzikam Sama Shackletona, britanskega gospodarja prodornih basov in sofisticiranih zvočnih manipulacij, ki je s svojimi v miljeju elektronskih muzik epohalnimi izdajami tudi pri nas pustil močan pečat. Najsi gre za pionirsko vlogo ob emancipaciji basovskih muzik skozi delo in izdaje pri sicer že leta neaktivni založbi Skull Disco, njegovo 75-minutno zvočno meditacijo Fabric 55 ali sodelovanja z imeni kot so Pinch, Vengeance Tenfold ali Ernesto Tomasini, v ospredju njegovega delovanja vselej ostaja drive po čim bolj popolno moduliranem basu oziroma stremljenje h kar najbolj filigranskim metodam ustvarjanja in manipulacije še tako miniaturnih vzorcev. Lahko bi rekli, da torej Shackleton že leta trpi za hudo obliko avdiofilije, ki s kronologijo njegovih izdaj postaja vse bolj evidentna. Posledično pa se je težko izogniti nizanju superlativov, ohov in splohov, ki jih je slednji deležen od časa prvih dubstep-ki-to-ni-bil izdaj.

Britanec je že v zgodnjih razvojnih fazah vzpostavil strogo distanco do klasičnega dojemanja funkcionalne narave plesnih elektronskih glasb in nikdar ni gojil stroge pripadnosti dubstep sceni. Vendarle njegovim kompleksno programiranim tolkalskim izbruhom, izhajajočim iz neevropskih glasbenih tradicij, in subbasovskim pulzom, zmiksanim s pikolovskimi mikromelodijami, šumi, pršenji in dromljanji, nikdar ni umanjkal telesni, torej plesni element. Pred leti je v intervjuju za The Quietus povedal, da svojo glasbo pravzaprav vidi kot zelo klubsko. Seveda ob opozorilu na dejstvo, da se posamezniki na raznolike groove tudi telesno različno odzivamo. Tudi njegove kasnejše eskapade v eksperimentalne, po formi bolj razvlečene in prosto lebdeče sfere basovskih elektronskih glasb, ki se strukturno in vsebinsko bolj približajo delom Karlheinza Stockhausna kot pa zvokom londonskega klubovja, premorejo tisti element prvinskega obrednega bobnanja kot spiritualnega medija za doseganje stanj zamaknjenosti. V njegovih produkcijah pa so bolj kot psihedelične mavrične barve prevladovale asociacije na okultno, tesnobno, nezavedno. Prelomnico in začetek tranzicije proti avantgardi je v tem smislu zagotovo predstavljala monumentalna izdaja Music For the Quiet Hour / The Drawbar Organ, ki jo je Dino Lalić za Radio Študent pred leti predstavil v oddaji Razširjamo obzorja in s katero si je Shackleton priigral naziv nadžanrskega zvočnega šamana.

Takšno vlogo je Shackleton ponovno afirmiral v zadnjem letu, v katerem smo bili deležni kar treh izdaj, za katere bi lahko trdili, da gre za cikel sodelovanj z vokalisti. Na plati Devotional Songs z italijanskim kabarejskim pevcem in igralcem Ernestom Tomasinijem sta torej še globlje zabredla v svet cirkusantskega, nadrealističnega in ritualističnega, ustvarjajoč resnično unikaten nabor sodobnih elektronskih nabožnih napevov, ki je recenzente spominjal na pozne izdaje benda Coil. Podobne svetove, četudi zavoljo šibkejšega vokala nekoliko manj zanimive, je raziskoval v projektu z Vengeance Tenfold, na katerem so v primerjavi s prvim prevladovali afriški in bližnjevzhodni perkusivni elementi ter nasploh atmosfera, ki bi jo bilo mogoče vzporejati s sufijsko glasbeno tradicijo. Verz »this normality, source of all vulgarity«, ki ga na aktualnem albumu večkrat ponovi Annika Henderson, tako v nas resonira kot nekakšen Shackletonov credo, načelo, ki ga vsakič znova vabi v neraziskane glasbene svetove.

Sodelovanje z Aniko - britansko-nemško varovanko založb Stones Throw in Invada - tako prihaja kot tretje poglavje v nizu sodelovanj, s katerim Shackleton ohranja izhodiščne zvočne trajektorije, ki pa se z dodatkom Anikine barve glasu in artikulacijo, ki nedvomno korenini v hipijevski psihedeliji 60. let, obenem tudi izmikajo neposrednim vzporednicam s predhodnikoma. Album Behind the Glass na nek način predstavlja emulacijo melosa formalno razvezanega psihedeličnega rocka skozi prizmo hiperproducirane estetike sodobne avdiofilske elektronike. Anikina resnobna, brezčutna, disociativna vokalizacija, ob kateri takoj pomislimo na Signe Toly Anderson iz Jefferson Airplane, je osnovana na podlagi bivanjsko-ljubezenskih verzov, ki se lenobno vlečejo čez Shackletonove kotaleče se psihoaktivne groove. Anika ne premore markantnega glasu, vendar v njem tiči nekaj neoprijemljivo privlačnega. Morda je to indiferentna post punk drža, morda reminiscenca na Nico iz časa The Velvet Underground. Vokale je Shackleton spretno preoblikoval v nekakšno dodatno zvočilo, ki se skozi sopostavitev vzorcev in gradnjo harmonij razrašča v ključen element obredne narave albuma Behind the Glass. Sicer uradno štiri kompozicije, vsaka s svojim dolgim asociativnim naslovom, so razdeljene na posamične stavke, ki med sabo fluidno prehajajo in ustvarjajo občutek kontinuiranega zvočnega toka, ki se mu lahko pač prepustimo, sicer pa bi bilo bolje, da vanj sploh ne stopimo. Semantično poigravanje s Shackletonovim zvočnim izborom se tako zdi povsem nesmiselno.

Da poslušalec ugotovi, kaj tako ezoteričnega se torej skriva za tem steklom, rabi precej pozornosti in vsaj dobro mero časa. S površnim poslušanjem v ozadju bi delali krivico tako sebi kot avtorjema. Shackleton in Anika od nas terjata glavo, ki je pripravljena na popolno zatopljenost, ki se je tako kot pri seansi joge pripravljena prepustiti vodstvu glasu. Mogoče se vam ne ljubi najbolj, toda skoraj zagotovo vas bo pripeljal nekam, kamor še niste stopili. Oziroma, kakor se je utrnilo nekemu komentatorju: »Hardest music - easy to listen«.