SNIF, 2017

Shao je ime, ki ste ga v zadnjem letu ali dveh, predvsem ob pregledovanju ljubljanskih klubskih dogodkov gotovo zasledili v kombinaciji z imenom SNIF. Shao je pridruženi član ljubljanskega beats kolektiva SNIF, s katerim v bass, phonk, grime, footwork in drugih elektronskih ritmih prispeva k raznolikosti klubske glasbe in klubske scene. Rojen v Umagu, živeč v Ljubljani in kaljen v Zagrebu. Tako je lani poleg organiziranja približno ducata ljubljanskih dogodkov ustvarjal in DJ-jal tudi v hrvaški prestolnici.

Shao je svoj debitantski EP pri SNIF-u izdal decembra 2016, do pomladi 2017 pa nanizal še tri kratkometražce, v katerih je eksperimentiral z različnimi odvodi moderne beats [bits] in bass [bejs] elektronike, prestopal meje med plesnimi in umirjenimi vodami, se ukvarjal s footworkom, jukom [džukom], hip-hopom, celo ambientalnimi in trip-hop vplivi ter tako nakazal svoj razkošen in širok talent. Shao je vseskozi v furanju SNIF biznisa dostavljal bite na kompilacije, ki jih pripravlja ljubljanska založba. Potem pa je 31. decembra lani na svojem bandcamp profilu, a ob pripisih SNIF life in očitni podpori svojega kolektiva nekoliko potiho objavil svoj prvi dolgometražec, naslovljen hijacked.

In koliko skriva ta Shaova izdaja! Začnemo počasi, v zanj, smo si mislili, neobičajnih vodah naefektiranih kitar, in brž, ko se v album dodobra uvedemo, se že znajdemo v tistem, čemur bi lahko rekli Shao-stil. Skoraj otožne sintovske linije, minimalistična ritmika, močan bas. V ritmu počasnih, zapohanih, tudi zasanjanih bitov se gibljemo med nekaterimi presežki albuma – electro-phonky komad quirks, pa nabasirani hip-hopič junts z odličnim vokalnim semplom, ter edino kolaboracijo na plati – natrpani in eklektični first second s primorskim wunderkindom .čunfo.

Shao si vzame čas, svoje kompozicije gradi v ustaljenih vzorcih, potrpežljivo, drugače od nekaterih doma uveljavljenih beats producentov, ki ambiente svojih kompozicij menjavajo precej hitreje in jih tako, kljub posledični raznolikosti, razdirajo. S Shaom stvari zvenijo tekoče, sorodno. V določenih, a redkih primerih sploh ne opazimo zares, da se je komad zamenjal. Shao se redko spusti pod tri minute, redko pa se dviga nad štiriminutni strop, ki ga je nekako postavil na celotnem albumu.

Kar se tiče produkcije, ni mogoče skoraj ničesar pripomniti. Shao pridno uporablja različne produkcijske tehnike skrivanja zvokov v ozadje, prekrivanja več plasti ritmičnih, melodičnih in drugih elementov. Sintetizatorji tako hkrati vodijo in podlagajo bas, ali se pred dropi pritajeno prikradejo iz ozadja in bogatijo že tako obsežno zvočno sliko. Naj nam s sinti vrta v možgane ali preprosto rimtizira v headbenganje, Shao obvlada kompozicijo, rad eksperimentira in zna postaviti dramaturški lok ne le komadov, ampak celotnega albuma.

Ko se po nekaj komadih že skoraj ujamemo v počasnejše stanje duha – presek! Sledi masivni intermezzo, ki z obilico nažaganih sintov predstavlja nekakšen svečan vstop v bolj razgibano polovico albuma; polovico, ki nam poleg možganskih sinaps razgiba tudi telesa. Govorili smo že o Shaovi raznolikosti in različnih vzgibih, ki ženejo njegovo glasbo. Če smo bili na prvi polovici albuma še bližje tistemu Shau, ki ga je Borka ob recenziji EP-ja reboot imenoval sedativen, meglen, low-down, ob prelomu albuma naletimo na živahnejše kompozicije, ki predstavljajo nove presežke na albumu. Komadi loot, fff in seek prinašajo zanos hitre alter klubovske bombastike in razlomljenih beatsov, katerih groove telesa žene v gibanje. Shao ima klubsko kilometrino, ima znanje, ima idejo, in eksekucija na drugi polovici albuma je izjemna. Proti koncu plošče znova spustimo tempo, zapademo v after zasanjanih bitov, nekakšne melanholije in oziranja v novo jutro. Album Shao zaključi, kot ga je uvedel, s strunskimi elementi, kitaro. Še enega od bitovskih vrhuncev albuma tako predstavlja zaključni always in a hurry for nothing.



Po preposlušanem albumu se zdi, da je Shao sproduciral najboljši material v svoji karieri. Žanrsko razgiban in neobremenjen, a vendar v okvirih nekakšne kreativne elektronike oziroma bitovske produkcije. Od Shaa prejšnjih let se ne razlikuje bistveno po kakovosti produkcije, ki je že tako na zelo solidnem nivoju. Se pa razlikuje v obširnosti in fokusu, ki ga usmerja v podzemni IDM [aj-di-em]; dovoljuje si precej eksperimentiranja, a še vedno ohranja nekoliko otožni ali celo distonalni stil, ki ga je gojil na prejšnjih izdajah. Album hijacked najbolj okrasijo momenti, ko Shao poprime ali priklopi takšne in drugačne strunske instrumente; ko z razvojem albuma tanjša mejo med dnevno sobo in klubom; ter ko to mejo dokončno prestopi, ko požene klubsko mašinerijo in tempo dvigne tja do in še čez 140 udarcev na minuto. Tudi s tem albumom bo Shao gotovo še razširil svoj poslušalski base [bejs] ter nadaljeval pot med vidnejše regionalne DJ-je in producente, bogatil že tako močno istrsko producentsko sceno, mi pa se pridružujemo žegnu, ki ga je Shau namenil Koolade - verjetno najboljši beatmaker na južnososedski grudi.