SHARON VAN ETTEN: Remind Me Tomorrow

SHARON VAN ETTEN: Remind Me Tomorrow

Oddaja
13. 3. 2019 - 19.00

Jagjaguwar, 2019

 

Nova plošča ameriške sodobne kantavtorice, vtrte v milje sodobnega indie rocka, Sharon Van Etten je svojstvena osebna zgodba o lastnem opolnomočenju skozi nove zvenske odtenke. Njen naslov Remind Me Tomorrow sicer asociira na nek zamik, odlašanje in odrinjanje ter hkrati na neko brezbrižno pozabo, a Sharon Van Etten je svoje osebne življenjske brazde vedno na trdo vtirala v svojo sicer mehkobno zvenečo glasbo in glas. Opomni me jutri je lahko torej prej svojstven ironičen ošvrk na lastno preteklost, ki jo je upesnjevala in zvočila na predhodnih štirih ploščah, na katerih je z mehkobo ostro risala travmatične izkušnje ljubezenskih in medosebnih razmerij. Te so bile osišče njenih poetiziranih zvočnih podob, ujetih v kitarski zven in harmonska večglasja, ki so se postopoma, s plošče na ploščo, množila, oplajala z drugimi glasovi in glasbili ter bogatejšimi, bendovskimi aranžmaji. Zato zvočnost nove plošče, močno nagnjena k elektronskim sintetičnim zvenom in ritmom, ni niti prelom niti presenečenje, temveč pričakovan korak naprej v njenem ustvarjanju. Skozi to zvočnost zajame in objame novo življenjsko situacijo, materinstvo in novi partnerski odnos. To je hkrati jedro vsebinskih premestitev njenih pesmi, skozi katere motri tudi lastno preteklost. Suhoparno rečeno: she seems happy, oziroma comeback kid, oseba, ki se vedno pobere in tokrat prvič trdno stoji ter grabi trenutek, v katerem se nahaja. To se odraža tudi v sami glasbi, ki prvič na momente zveni tudi evforično vzneseno.

Več kot kantavtorica.
 / 28. 5. 2014

Prvi pravi album ob prej samozaloženih ploščah Sharon Van Etten, s katerim je stopila na svojo pot ene zanimivejših ameriških sodobnih kantavtoric, je nosil naslov Because I Was In Love. Izšel je leta 2009, v letu 2017 pa je izšla zvočno na novo obdelana različicam ki je nosila naslov (It was) Because I Was In Love. Njen dopolnjen naslov je v vmesju med prejšnjo ploščo Are We There in zdajšnjo napovedal tematski obrat. Vmes je Sharon sodelovala z The National, Leejem Ranaldom, Hercules & Love Affair in Marriso Nadler, začela igrati v nadaljevanki The OA, ustvarila glasbo za film Strange Weather in nastopila v Lynchovem nadaljevanju Twin Peaksa. In postala tako v lastni karierni poziciji kot v očeh industrije večja, kar nedvomno tudi vpliva na njeno zdajšnjo zvočno podobo. Plošča je nastala v vmesju srečnega razmerja, pričakovanja materinstva, študija za psihoterapevtko, igranja v nadaljevanki in pisanja glasbe za film. V iskanju spremembe je odvrgla akustično in električno kitaro ter novo ploščo večinoma napisala s sintetizatorji zvoka. Slednji so melanholičen značaj njene glasbe potisnili v ozadje, ga pritajeno skrili izza evforične, mestoma sodobno nabuhle zvočno dinamične slike, za katero je soodgovoren producent John Congleton, ki je med drugimi delal tudi s St. Vincent in Angel Olsen, dvema ustvarjalkama, ki sta z zadnjima ploščama prav tako močno posegli v svojo zvočno podobo, a obenem ohranili srčiko lastne ustvarjalnosti in izpovednosti. Elektronska zvočnost in zvočna produkcija zven plošče in formo pesmi iz bolj tipičnih, a še vseeno dovolj poosebljenih in samosvojih okvirjev sodobnega kantavtorstva in indie rocka, peljeta bližje v sfero sodobne pop produkcije. Vendar to še vedno ni popoln korak v elektronski milje, kot ga je denimo napravila Anohni. Obenem pa se zdi, da ne gre za preračunljivo potezo, ki bi Sharon Van Etten približala publiki sredinskega toka, temveč za izbiro zvočnosti, ki najbolje podčrta tudi samo izpovednost plošče.

Verjetno tak poudarek na zasebnem življenju Sharon Van Etten zveni patetično, a dejstvo je, da je svojo osebno izpovednost vedno močno gradila na biografski in osebni noti. Seveda se moramo ob tem zavedati, da gre za sliko, ki nam jo mediira preko in v sozvočju z glasbo skozi pesmi in javno podobo. Skratka, da gre kljub vsemu za dobro znane in utrjene mehanizme v zgodovini popularne glasbe, ki nas večkrat zmotno napeljejo k interpretacijam, ki se nagibajo k poveličevanju iskrenosti in neposrednosti. Ta zasebnost ni le mediirana, prikazana v točno določeni sliki, zvenu in podobi, kot jih hoče avtor, in zavita v bolj ali manj klasične glasbene trope, atmosfere in občutja, ki jih generira, temveč je hkrati poetizirana. S tem nam ni docela dostopna in to jo pelje iz sfere zasebnega in biografskega v širše polje univerzalnega.

Pri novi plošči Sharon Van Etten pa gre stvar dlje. Zvenska sprememba se pri njej zdi nujna. Če je prej Van Etten svojo preteklost, ki jo je zaznamovala predvsem zloraba v ljubezenskem razmerju, na ploščah členila med skrajno ranjenostjo, bolečino, nezaupanjem, dvomom, jezo in kasneje tudi ironijo, je tokrat njen pogled usmerjen v sedanjost in prihodnost, a hkrati zre v lastno preteklost, vendar z druge pozicije. Dvom ostaja, a ta se uteleša v obliki bojazni, občasne lastne nejevere in preprostega čudenja, da je v življenju in v medsebojnih razmerjih lahko tudi drugače, da gre lahko tudi za prostore zaupanja, nežnosti, krhkosti, vzajemnosti. Iz te pozicije je logičen tudi obrat v otroštvo, formativna najstniška leta, ki jih opeva v pesmi Seventeen, ki v evforični maniri forme power popa tudi kričeče izpove, da bi iz današnje pozicije ravnala drugače. V podobni maniri zveni tudi Comeback Kid. Nasploh na plošči sintetični zvoki in ritmi, ki so bili v veliko manjši meri prisotni že na prejšnji plošči, variirajo in členijo pesmi med kontemplativno atmosferiko in vznesenostjo, med melodičnostjo in lomljenjem le-te z rezkimi sintetičnimi zvoki, ki dvignejo pesmi predvsem v refrenih, jim vtisnejo svetlejšo plat in prekrijejo tiho tesnobo, ki vendarle še preži nekje v ozadju. Kajti preteklost vedno je!

To je tudi glavna odlika pričujoče plošče, ki se najmočneje vtisne z vrhunsko skladbo Jupiter 4. Slednjo izvrstno podčrtuje mrakobno zveneč basovski pulz, ki temeljni izjavi a love so real vtisne sled čudenja in krhke bojazni. Tako smo iz izjav s prejšnje plošče, kot sta I Love You But I Am Lost in Your Love Is Killing Me prešli v love so real. Ta stav podčrtujejo ne le zven, temveč tudi glas in interpretacija. Sharon Van Etten je še vedno mojstrica krhkih in mehkih melodij ter harmonskih glasovnih sozvočij, v katerih jo zopet spremlja izvrstna Heather Woods Broderick. A tokrat so te bodisi pritajene, včasih zamegljene z delayem, ali prignane v vznesenost. Obenem pa njena glasovna interpretacija tokrat poseže tudi po globjih registrih in kričavih poljanah ter pokrije širši spekter občutij, ki jih izpoveduje deset pesmi z albuma. V njih se spogleduje s širšimi žanrskimi prvinami, a hkrati v ozadju ohranja svoj prepoznavni zven, najbolj očitno denimo v skladbi You Shadow. Zato album ni korak vstran, temveč pot naprej, zaradi same širine pa tudi njen najbolj dodelan album do sedaj. In čeprav je izrazito osebno izpoveden, se vtiskuje v določen aktualen širši moment sodobne družbe, ki se danes v javnosti na različne načine sooča z raznolikimi oblikami zlorab.

 

Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.