Kamizdat, 2019

Pred dobrima dvema mesecema je slovensko glasbeno pokrajino obogatil album De Sica, ki ga je pri založbi Kamizdat izdal Shekuza. Album, naslovljen po priimku legendarnega režiserja Vittoria De Sice, je že kar sam po sebi zelo pomemben za domačo sceno komponirane elektronske glasbe. Da pa bi to tezo lahko podprli, bi bilo v današnji Tolpi bumov treba najprej povedati nekaj o ozadju in izvoru te glasbe ter o samem glasbeniku.

O slednjem vemo, da mu je v resnici ime Miha Šajina in da si je psevdonim Shekuza nadel ob začetku samostojne umetniške poti. Še preden je posegel po elektronskih - analognih in digitalnih inštrumentih, je v bendu Moveknowledgement igral na klaviature in se med igranjem na klasičen inštrument ter igranjem z elektronskimi efekti izuril v skladanju. De Sica je njegov prvi samostojen avtorski projekt, obsežen izziv tako v smislu skladanja kot distribucije.

De Sica v prvi vrsti ni album, ki bi ga lahko žanrsko opredelili. Je povsem inštrumentalen, a kljub odsotnosti kakršnihkoli vokalnih izrezov tu ne gre za resno glasbo. Vsebuje elemente techna, a z zelo eksperimentalnimi ritmičnimi vzorci, ki niso ne povsem ambientalni niti zares plesno formulaični. Obenem ne gre niti za zabavno glasbo, saj skladbe kljub svoji navidezni klubskosti zvočno niso zares dostopne širši publiki. Metrum ne ugaja vedno človeškemu telesu, temveč se morda ravna po višjem kozmičnem redu, kar skupaj z nenaravnimi elektronskimi zvoki teži k nečemu vesoljskemu, kljub temu da so avtorjevi ustvarjalni vzgibi menda predvsem osebni. Tudi naslovnica albuma, ki jo je oblikoval Luka Prinčič, se ujema s pretočno, neoprijemljivo skrivnostno povezavo naših misli z vsemirjem.

Album sprva poskoči z raztrganimi žagastimi sinti, ki jih odmevne sape nekakšnega muzikaličnega vetra nesejo čez hiter utrip predrugačenega drum&bass beata. Vse to se povezuje, razdvaja, poleže, pa spet vznikne in vzdržuje svoj tempo dobrih pet minut z ravno pravšnjimi crescendi in decrescendi, da nas lepo povleče naprej v raziskovanje zvočne pokrajine De Sice. Naslov uvodne skladbe je Parallax Division, nerazumljiv kot skladba sama. Njena sestra Silver Bullet nadaljuje še bolj razigrano, sploh ko jo nekje na sredini preseka industrialen beat in prvič zares zaslišimo tudi tista strgala, značilna za novejše eksperimentalne elektroničarje, kakršen je na primer Ash Koosha. Takšnih strgal na albumu slišimo kar precej, njihov fizični efekt pa je tak, da nam vznemirljivo odzvanja po slušnih kanalih in ustni votlini. Sledi kratek intermezzo, ki je bolj nojzerski, monoton, omembe vreden bolj zaradi svojega naslova. Mr. Nepal je ena izmed redkih iztočnic za sklep o zunanjih vplivih na Shekuza in njegovo glasbo. Tudi na kraju plošče je zapisana zahvala Nepalu in Tibetu. Tamkajšnji menihi na visokogorskih mističnih planotah menda sejejo seme vesolnga, kot bi rekli fantje iz Illusion Art, ki so na svoji naslovnici naredili podobno povezavo. 

Sredica albuma je za odtenek lahkotnejša, skladbe tu so namreč prijetnejše za uho. Nimajo več istega zanosa, premikajo pa se s stalnejšim in bolj konvencionalnim ritmom, prepoznamo lahko tudi daljše melodične vzorce. Shekuza se večkrat posluži kakega glissanda, ki je v komponirani glasbi mnogi dojemajo kot vulgaren element, laičnemu poslušalcu namreč popestri poslušanje, izvedba takšnega manevra pa je ponavadi zelo preprosta. Kljub temu skladba Gnarloff obdrži svojevrsten čar vsaj do sledeče Turtle Fall, ki bi jo lahko opisali kot neroden padec v črno luknjo, njeni tresljaji in raznoliki brneči zvoki nam namreč končno spet razmečejo pozornost, kot bi upali, da nas prebude iz sna na poti v poslednja hita, Martenot Slip in De Sica. Distorzija v prvem je usmerjena in težka, zato je sama skladba močnejša od svojih predhodnic, naslovljena pa je po Mauriceu Martenotu, ki je izumil enega prvih elektronskih inštrumentov. In nato naslovna skladba, kot da bi treskala naravnost iz Berghaina, presenetljivo štancasta in nabita s čudno kozmično spolno energijo, popolnoma preseka tok. De Sica ni najkvalitetnejša skladba, nedvomno pa je najrazburljivejša.

Album nato zaključita komada, katerih mesto in smisel na plošči nista povsem jasna. Prvi je Leather Wings, ki je morda za odtenek abstraktnejši od večine albuma, pa s tem niti ne izstopa, njegovo linearno brnenje namreč z zadušenimi tulečimi zvoki nekako ne najde svojega vrha. Drugi komad, s katerim se skoraj tričetrturni album poslovi, pa je Her Boat. Zaznamujejo ga visoki piskajoči sinti, a po naelektreni juhi zelo pridušenih tonov vseeno odzveni nekako medlo. Popotovanje po signalih modularnih analognih inštrumentov se konča zelo mirno.

Album nas z neprepričljivim zaključkom pusti v praznini vesolja, kjer ni višjega smisla in stalnosti. Pokloni se zgodovini elektronske glasbe in sočasno ujame njen trend. Je eden izmed tistih izrazito tekočih, nevsiljivih albumov, ki nam svojo lepoto razkrijejo skozi edinstveno doživetje. Nejasno je, kaj je bilo in kaj sledi, konec je začetek in obratno. Če si album zavrtimo še enkrat, je kot kača, ki jé lasten rep. Simbolizira večnost, čeprav gre morda le za igro zvokov, nič več kot nekaj zdrsov prek najosnovnejših glasbenih valov. Prepustimo se torej njihovi popolnosti na poti k transcendenci in naj nas ne zmoti občasna banalnost v navezavah na elektronsko plesno glasbo. Albumi, kot je Shekuzov De Sica, so le ekspedicija v neznano, ki ji še ne vidimo ne konca ne kraja.