Spinefarm, 2015

Najnovejši izdelek norveških manijakov Shining nosi ime International Blackjazz Society, nedavno pa je izšel prek založbe Spinefarm Records, ki je prav tako nedavno svetu ponudila tudi najnovejši album angleških Killing Joke z naslovom Pylon. Po albumih One One One iz leta 2013 ter Blackjazz iz leta 2011 pa se zdi, da so Shining, vsemu zvočnemu kaosu navkljub, izdali svoj nekako najbolj straightforward album.

International Blackjazz Society poznavalci označujejo kot očitnega naslednika albuma One One One, tako da se v šali širi že nov naziv za najnovejši izdelek, in sicer Two Two Two, kar kaže, da so Shining kot marsikateri bend, ki je izdal kar nekaj plošč in katerega člani so sodelovali povsod, našli malce počasnejšo pot naprej. Seveda je površno sklepati, da so Shining popolnoma stagnirali in se lepo »ugnezdili« v udobju širšemu poslušalstvu bolj prijetnih in predvidljivih pesmi, še bolj površno pa bi bilo reči, da je najnovejši album skupek nedodelanih ali slabo pogretih B-sides ostankov prejšnje plate. Bi pa bilo tudi nepravično trditi, da gre za presežek v svetu miksanja jazza in njegovih derivatov z danes bolj mainstream zvrstmi, kot sta metal in rock.

Album lahko označimo kot precej direktno, ušesom zlahka dostopno in prijetno zmetalizirano plato, ki se odlično spogleduje z zadnjimi izdajami Ministry, Killing Joke, Nine Inch Nails in Roba Zombieja. Tak vtis daje velikokrat prevladujoč disko ritem bobna, katerega zvočna podoba nasploh zelo spominja na kompjuterizirane bobne pionirjev industrial metala ali rocka. Temu dodajte dokaj generične in nezanimive kitarske riffe, ki resda zadostijo osnovni potrebi po mastnosti kitarskega zvoka, a kaj več od tega ne. Mislim, da so take riffe že zdavnaj prežvečili in izpljuvali razni The Kovenant, Mortiis, Rob Zombie, Nine Inch Nails in Killing Joke, da Ministry ne omenjam. Še večja žalost je ta, da je bas tako v ozadju, da človek dobi občutek, da ga sploh ni. Kar odvzame tudi velik del tistega, kar bi lahko označili kot industrial. OK, imamo naefektiran vokal, ki pa bi brez tega verjetno zvenel zgolj slabo kričeče, tako vsaj daje nek shizofreni nu-metalski vtis, ki ni nujno slab.

Plata postane zanimiva predvsem, kadar vaša ušesa napadata boben in saksofon. Ob prevladujočem disko ritmu novi bobnar zasedbe rade volje skače med vsemi živimi ritmi, seka stvari na polno, jih obrača, pljuva, minimalizira ali spreminja v baročne bobnarske pasaže – odličen primer tega je recimo otvoritveni komad albuma, bobnarski solo v komadu Thousand Eyes ali pa komad House Of Warship, ki po mojem mnenju predstavlja edini pravi »jazz« del plate. Drugi predstavnik kaosa na drugače generično zveneči gothic rock plati je seveda vodja benda, Jorgen Munkeby, s svojim pihalnikom. Iskreno, ko slišite, kako jo možakar pihne, boste točili sline navdušenja. Ker podkrepljen z riffi in bobnom saksofon dobi čisto novo moč, kar pa ni nič novega, saj so to Shining izrabljali že prej, prav tako pa nam niso tuji niti Demolition Group, niti Yakuza niti kakšni Miladojka Youneed in podobni, ki so to kombinacijo začeli izvajati že dolgo pred Shining. A kar je novega pri Shining, je to, da ob kitarski direktnosti in »pocenskosti« kaotični saksofon res pride do izraza. Kot bi imeli na plošči eno nestabilno vremensko fronto, ki ponuja tako uničujoče viharje kot prijeten pomladni vetrič.

Tako plata nenehno niha med dostopnim in kaotičnim. Na prvi posluh prav ta dualnost tvori svojevrstno dinamiko plošče, a ker so strukture pesmi z redkimi izjemami tako predvidljive, dinamika kmalu zvodeni. Če poslušate album v celoti, vam gotovo padejo v uho komadi tipa House Of Warship, Need (ki je bil tudi RŠ hit) in otvoritveni Admittance oziroma v videospot spremenjen hitič The Last Stand, a menim, da obstaja veliko bolj izzivalnih albumov, ki bodo tiste, ki iščejo v obeh svetovih nekaj več, zadovoljili, kot se zagre.