Backwoodz Studios, 2024

V Tolpi bumov se posvečamo dvojcu iz newyorškega podtalja, navezavi dveh dolgoletnih prijateljev, ki sta v tem desetletju izdala tri plošče, vse zavidljive zvočne, performativne in vsebinske kakovosti. Dvojec ShrapKnel, trden košček z velikansko hitrostjo, ki od eksplozije bombe z naslovom Cobalt leta 2019 drvi skozi hiphoperski prostor-čas in trga, luknja ter rani vse, kar mu stopi na pot, se, kot kaže, ne namerava zaustaviti. Od takrat naprej dvojec, ki danes sicer ni več zgolj košček, temveč z učinkom kakšne snežne krogle postaja vse večji, okrog sebe nabira vse več mase in pridobiva vedno večji moment. Po debitantskem albumu sta leta 2020 izdala istoimensko plato, ki je nastala v sodelovanju z Elucidom, dve leti kasneje pa še plato Metal Lung. Medtem sta se šrapnela Curly Castro in PremRock še dodatno uveljavila kot solo ustvarjalca, oba z izdajami in gostovanji pri založbi Backwoodz. Nastanek njunega četrtega, aktualnega albuma Nobody Planning To Leave je prehitela Castrova diagnoza raka leta 2022, ki jo je spremljala tudi akcija založbe zbiranja sredstev za njegovo zdravljenje. K sreči je Castro bolezen premagal in se kmalu vrnil v studio in na odre, še pred tem pa vzpostavil prvi kontakt s producentom po imenu Controller 7 iz San Joseja. Kot piše v spremnem besedilu ob izidu albuma, se je iz kontakta počasi izvil ShrapKnelov četrti album, v celoti obložen z beati zahodnoobalnega producenta. 

Album je razmišljanje o prostoru, mestu, volji, strasti in življenju, ki ga živijo ljudje v marginaliziranih skupnostih. V tem vleče vzporednice z albumom We Buy Diabetic Test Strips dvojca Armand Hammer iz leta 2023. Toda ShrapKnel se bolj kot meditacijam o prostorih prepuščata stilskemu izražanju, ki se mestoma lahko prelevi v intimne misli, čustvene izpovedi, redkeje pa tudi v filozofske prodore, kot je to pogosto pri Armand Hammer. Dvojec se namesto tega, da poskuša zaobjeti kompleksno resničnost, odloči snov vleči iz osebnih izkušenj in na tem graditi linijo albuma. PremRock je tovrstno smer ubral že na svoji prejšnji plati Load Bearing Crow's Feet, medtem ko se Castro nemalokrat obregne ob svojo težko izkušnjo bolezni. Oba se čvrsto pozibavata po Controllerjevih ritmih, ki segajo od počasnih zasanjanih in težkih do 90s, glavo migajočih komadov. Rimoklepača na inštrumentalno podlago vedno nasnujeta kup referenc na pop kulturo, politiko in splošno okolje ter polnita prostor s šarmantnimi vložki in všečnimi besednimi igrami. Vedno sta en korak pred poslušalcem, kar lahko pripišemo tako njuni prekaljenosti kot tudi medsebojni uigranosti. 

S prvim komadom Metallo, po uvodnem arhivskem posnetku, PremRock nemudoma vzpostavi vzdušje z izjemno minimalnim beatom, ki ga sestavlja enostavna in nalezljiva zanka ksilofona. V nekaj pičlih kiticah, ki jih dopolni z enovrstičnicami subtilnega stila, nas prevzame, nakar se podlaga gladko preoblikuje v nekaj mračnejšega, v konec PremRockove povedi pa enako zvito vskoči Castro. Castro zamenja ležernost za zadržano agresivnost, ki jo čutimo ob koncih povedi, kadar sika s hripavim glasom. V podlago vstopi perkusija, ksilofon preglasi klavir eno oktavo nižje, pridruži se bas. Album je poln takšnih trenutkov složnosti med podlago in besedo ter domiselnih premikov od točke a do točke b. Oba glasbenika izkazujeta visok nivo tako samozavesti v tem, kar delata, kot v sami stilski premišljenosti.

Album krasi nešteto gostovanj z različnih koncev hiphop podtalja, ki so gladko vpletena v igro dvojca ShrapKnel in delo producenta Controller 7. Med njimi so denimo Open Mike Eagle, Onry Ozzborn, Lungs, Elucid, Breezly Brewin in D-Styles iz legendarnega kolektiva Beat Junkies. V zadnjem komadu se pojavita še podtalni ikoni DoseOne in Illogic, oba znana kot del indie raperskega kolektiva in založbe Anticon oziroma kot bližnja sodelavca Anticona, del katerega je bil tudi Controller 7. Bera gostov je torej impresivna, a ne zasenči niti osrednjega dvojca, temveč deluje kot sinhroni del tega, kar sta ShrapKnel poskušala doseči že v štartu.

Albumu Nobody Planning to Leave tako ne moremo očitati prevelike razpršenosti. Govoriti ne moremo niti o zadrževanju v kreativni coni udobja, na njem namreč slišimo tudi kup leftfieldovskih potez, ki poslušalcem obrnejo glave. Nobody Planning To Leave je album, ki sloni na veščinah, brušenih skozi desetletja ustvarjanja in premišljevanja o lastni umetnosti. Govorimo lahko o izredno dobro individualno razvitih glasovih posameznikov, ki so si izborili mesto v podtalju in to na tem albumu tudi potrdijo. Zlahka zatrdimo, da so vsi, ki so na tem izdelku pustili pečat, s svojim doprinosom nenadomestljivi, hkrati pa album deluje kot zaključena celota. Kot enotna stvaritev, ki je premišljena in obenem pretočna, odprta in obenem jasna v svojih smernicah.