Splendour, 2014

Torek je. V Merkatorju imajo verjetno spet akcijo, da za nakup nad 50€ dobite nek popust za naslednji nakup nad 50€. Tudi v bilokaterih drugih veleblagovnicah po Sloveniji imajo podobna znižanja in vabljive oglase za vzbujanje novih in novih potreb potrošnikov, ki se bodo nato zgrnili v trgovine in tam skušali potešiti svoje stiske, želje in skrbi. In tako ni le pri nas, ampak praktično v vseh razvitejših državah sveta. Izkušnja skladiščnih veleblagovnic je znana večini in tako jo je kot umetniško inspiracijo vzela tudi finska zasedba Siinai, poimenovana po biblijsko-slavni gori, ki je svoj drugi album izdala pod imenom Supermarket. 

Siinai so štiričlanska skupina, izvirajoča iz Helsinkov in obstoječa štiri leta, katere člani so se lastnih dveh albumov do sedaj lotevali s konceptualnega vidika. Že njihov prvenec iz leta 2011, Olympic Games, je bil ustvarjen v duhu iger, tekmovanja in tradicije in je nakazoval usmerjenost skupine v vode kraut-rocka s poudarkom na ambientalnem doživetju in vživetju v njihov zvok ter načinu, kako je le-ta povezan z idejno rdečo nitjo albuma. Sami zase trdijo, da igrajo preprosto glasbo in da se glede nje ne obremenjujejo s tujim žanrskim označevanjem. V enem intervjuju so tudi dejali, da nobenemu od članov zares ne leži petje, da je to praktično edini razlog, zakaj so brez vokalnega dodatka. Tudi do medijskega sveta ohranjajo distanco in se ne trudijo izstopati s pomočjo promocije, ampak le v kolikor jim mediji sami namenjajo pozornost. 

Leto po izdaji prvenca so se spoznali tudi s Spencerjem Krugom, znanim kot pevcem skupin Wolf Parade in Sunset Rubdown, v tem primeru skritim za psevdonimom Moonface, s katerim so v skupnem projektu izdali album Heartbreaking Bravery. Po tej kolaboraciji, dokazani kvalitetni glasbeni prilagodljivosti in nenavadno dobrem žanrskem spajanju so se do nedavnega umaknili in sedaj vzniknili z novim materialom pri novi, mladi norveški založbi Splendour. 

V slednjem albumu, torej v Supermarketu, je poudarek na transu veleblagovniškega nakupovanja. V izjavi za medije so Siinai  sami dejali, da so želeli veleblagovnice predstaviti z drugačne perspektive ter da so želeli ustvariti soundtrack, namenjen narodom, obsedenim s potrošnjo. Ideja albuma je prežeta z različnimi načini doživljanja izkustva modernega obiska trgovine. Tempo albuma ni klasično predstavljivo nabit, kot naj bi mogoče bil adrenalin ob nakupovanju – predstavlja tudi bedo, monotonost nakupov, enotedenskih in rutiniranih obiskov supermarketov kot zapravljanje časa in denarja. Že začetni komad En-trance je izrazito instrumentalno nabit s suspenzom, ki ga njemu sledeči Shopping Trance preobrazi v zgolj navidezno stopnjujočega, kar je pravzaprav eden izmed čarov albuma. Vsakršen namig na udarnost, energičnost in temu vzporedno pričakovanje, ko prečkamo prag enormne trgovine, spremenijo v elegantno umetniško monotonost, ki jo nato usmerjajo bolj z atmosferičnim ozadjem kot pa z raznolikimi basovskimi riffi in dinamičnimi ritmi. Tudi sam videospot za komad Shopping Trance je praktično 8-minutno stremenje v počasi premikajočo se kamero, ki se premika po finski veleblagovnici.

Prvi del albuma je tako bolj zaznamovan s hipnotičnim ambientalnim dronom, katerega dokaz je tudi 11-minuten komad zgolj sintesajzerskega zvočnega manipuliranja, s katerim Siinai skušajo posnemati obnašanje vrst čakajočih ljudi. V drugem delu, začenši s komadom Prisma, poimenovanem po najprepoznavnejši finski verigi trgovin, Siinai razkažejo še svojo drugo žanrsko plat, ki je bila mogoče bolj poudarjena na njihovem že omenjenem prvencu Olympic Games. Poleg ustvarjenega vzdušja razvlečene harmonije se tej priključijo še spremljevalni, ponavljajoči se bobnarski udarci, ki se tako spojijo že skoraj v dolgo epsko psihadelijo. Da se tudi ta primerno zaključi, je zadnji komad naslovljen Exit in deluje v nasprotju z ostalimi sproščujoč in pomirjujoč, kot da bi si lahko končno oddahnili od zaključenega nakupa.

Siinai so tako svetu uspešno oddali še en glasbeni izdelek, v katerem so še enkrat ne le zablesteli kot glasbeno dovršeni temveč tudi družbeno-kritiški. Namenska monotonost najde smisel ne v svojem negativnem pomenu, ampak v svoji ironičnosti v povezavi s tematiko potrošnje. Morebiti nas tam, kjer naše potrebe ne morejo biti uslišane, Siinai zagotovo vsaj prijetno presenetijo; tako z    ambientalnimi sintesajzerji, s katerimi posnemajo izgubljene ljudi med stalno mirujočimi izdelki kot tudi progresivnim ponavljajočim rockom za občutke pogosto nepotrebne nakupovalne evforije.