"I'll Tell You A Secret, Let's Make This Perfectly Clear - There's No Secret This Year!"

Kaj je bilo prej: kokoš ali jajce? To večno vprašanje se nam vedno znova zastavlja s poslušanjem Silversun Pickupsov. Če drži, da ima vsakdo na svetu svojega dvojnika, potem drži tudi to, da je ta, četudi nam je še tako podoben, vendarle različen od nas. Ima nekaj svojega, nekaj avtentičnega in živi ter deluje ne glede na našo eksistenco. Popolne enakosti ne bo, vse dokler kloniranje - pa čeprav le zaradi proizvajanja rezervnih delov - ne bo postalo nekaj splošno sprejemljivega.

Silversun Pickupsi v tej simbiozi ali pa zajedalskem odnosu - kakorkoli se boste odločili na koncu - igrajo vlogo jajca, kokoš pa nosi ime Smashing Pumpkins, če seveda pristanemo na tezo, da je bila kokoš prva. Silversun Pickupse namreč največkrat primerjajo prav s čikaškimi psihedeličnimi nojzerji z začetka devetdesetih let. Asociacije in vezi so močne in raznovrstne, začenši z identičnimi inicialkami. Pri Smashingih je nežnejši spol zastopala D'Arcy, tu pa - in to prav tako na basu - mična Nikki Monninger. Podobnosti se nadaljujejo pri glasbeni konstrukciji, zenit pa dosežejo pri nosnem emo fantovskem vokalu kitarista Briana Auberta, ki je neverjetno zlit z glasovnimi sposobnostmi Billa Corgana. Zanimivo je tudi, da so svoj živi EP posneli v Chicagu, gnezdu speštanih buč! Poleg omenjene dvojice sestavljata band še Christopher Guanlao za bobni in Joe Lester na klaviaturah.

Zbrali so se na začetku novega milenija v Los Angelesu, točneje v rasno in socialno mešani četrti Silver Lake, ime pa so si nadeli po prodajalni žganih pijač. Četverica je na začetku nastopala v klubih kot sta Silverlake Lounge in Spaceland, kjer so nastopali tudi eminentneži kot so Beck in Foo Fighters, slednjim pa so Pickupsi že bili predskupina na evropski turneji. To vlogo so opravljali tudi pri avstralskih Wolfmother in Snow Patrol, pozno jeseni pa bodo svečo držali še Placebu.

Njihov drugi album z naslovom Swoon, katerega z nekaj zapoznelosti recenziramo danes, je izšel že aprila letos za založbo Dangerbird Records, kjer je luč dneva uzrl tudi njihov prvenec Carnavas pred tremi leti. Že uvodni komad There's No Secret This Year, katerega poslušamo v podlagi, napoveduje, da kakšnih prevelikih preskokov v primerjavi z zvokom z njihovega prvega EP-ja Pikul izpred štirih let in omenjenega Carnavasa ne bo. Tudi tu je svoj producentski pečat udaril Dave Cooley, posnet pa je bil v lastnem studiu The Dark.

Njihova glasba je poudarjena retro glasba v koraku s časom. Je sanjaški pop, nenadno prekinjen z močnimi kitarskimi riffi, in kot že sam naslov pove - potapljanje v omedlevico, kar pričarajo na kolosalen način, ko v mirnejših delih gradijo, nato pa z naraščajočim distorziranim valom rušijo vse pred seboj. Na vidnejše mesto jih je postavil že agresiven singl Panic Switch, ima pa močno spoliran album še nekaj potencialnih hitov, kot so recimo simfonično melodični The Royal We in Growing Old Is Getting Old z lirično vesoljskimi kitarami in nenadnimi prehodi, ki so ena od značilnosti tega albuma. Močni elementi dream pop rocka v svojih otožnih in mističnih inačicah so stalnica tudi v orkestralno koprneči Draining. Jakost hipnotičnosti in njeno trajanje se v nekaterih komadih približata standardom krautrocka, kmalu nato pa se preko akustičnih kitar spustimo v gotsko podzemlje, katerega vode zopet privršijo na plan v monumentalnem, skale lomečem stilu.

„How many times do you wanna die?

How many ways do you wanna die?"



Kljub temu, da se vam bo zdelo, da ste se ravnokar zbudili iz kome in da še vedno poslušate Smashing Pumpkinse, omedlite nazaj s Silversun Pickupsi, z za današnje čase vseeno unikatnim albumom Swoon.