Ilian Tape, 2021

Z začetkom perzeidskega meteorskega meteža, ki bo naslednjih nekaj noči krasil poletno nebo in jim dodajal magičnost, bomo na valovih Radia Študent v osrednjem glasbenem recenzentskem terminu pod drobnogled vzeli svojevrsten in zadnja leta precej svetel utrinek. Ta je Bryan Müller, ki se zadnja leta pri münchenski založbi Ilian Tape glasbeno razdaja kot Skee Mask. Pri omenjeni založbi je pred današnjo protagonistko že izdal dve plošči, Shred in Compro, obe izjemno dobro sprejeti v krogih Radia Študent kot tudi širši elektronski sferi. Od takrat je svoje kreativne izbruhe prenesel na lastno podzaložbo Ilian Skee Series v sklopu katere je za vse svoje občudovalce nehote ustvaril precej priročen in nujen vpogled v svoj ustvarjalni in razvojni proces. Stvar, ki je prej zavoljo anonimnosti in želje, da bi glasba bila v prvem planu, ostajala skrita javnosti. Maja letos pa je na dan priplaval tretji dolgometražni album Pool, ki s svojimi 105 minutami predstavlja najdaljšo izdajo mladega Müllerja. 

Tudi tokrat bavarski wunderkind ne razočara. Zopet se pojavi njegov značilen, oblikovno zadržan zvok, v katerega kot po maslu združuje jungle, UK techno in electro ter acid. Nastalo zvočno podobo z mojstrskim posluhom za zvočni dizajn in teksturo dvigne daleč nad ostale sodobne izdaje iz omenjenih žanrskih označevalcev. Pri zvočnem dizajniranju se zdi, da je Skee Mask tisti, ki nekako oživlja podobe elektronske plesne glasbe iz prve polovice 90. in nam jih skozi sodobno uho ponovno podaja v posluh. Elemente pazljivo vstavlja v detajlno zgrajene kompozicije, katerih celota je presežna zaradi posameznih tihih gradnikov, ki se v sinergiji s skupkom zdijo nepremagljivo močni, tako pa skladbe v svoji omejenosti zablestijo. To se zdi v nasprotju z današnjim trendom več je več, ki glasbo spreminja v glasno kakofonijo izbranih zvokov, osvežujoča, pametna omejitev in vrlina Skee Maska. 

Na plošči se premikamo po že omenjenih žanrih, začenši z junglom, kjer intrigantni breakbeatovski svežnji z vedno spreminjajočimi se vzorci vzhajajo v pravo ritmično evforijo. Spodnja čeljust nam ne more ne upasti, ko se takšna radostna ritmika združi s sintetizatorskimi utrinki, ki nam, namočeni v reverb, odmevajo v ušesih v daljne širine zvočnega razkroja. Za nameček se še tu pa tam prikradejo kakšni kisli acid sinti, sploh na uvodnem komadu Nvivo. Spomnimo se, da je radijski kolega Žiga Petrič že v recenziji prvenca Shred omenil, kako komadi delujejo na dveh ravneh, kot energične kaskade ali energetični, vendar skoraj blaženi ritmi. 

Naprej se gibljemo proti UK technu, kjer še bolj izstopita umetnikova preprosta natančnost in skrb za vsak element. Pri komadu CZ3000 Dub ponavljajoče se zanke in med seboj zvezani elementi spominjajo na stvaritve angleškega mojstra UK techna Actress, če bi ta svojim kompozicijam pustil, da se razvijejo, v čemer današnji recenzirani blesti. V sredinskem delu plošče nam Skee Mask ambientalne kaskade spremeni v prave zvočne eksperimente, pusti odzvanjati vzorce in inštrumente ter ob umiku jasnih ritmičnih elementov, ki so poprej gnali komade, pripelje poslušalca do občutka breztežnosti in mogoče tudi anksiozne brezsmernosti. V najglobljih odmevih komada Rio Dub nas slišano lahko spomni na eno izmed začetnih faz albuma o demenci Everywhere at the End of Time. V končni ravnini nas prizemlji s slalomirajočimi electro sukajočimi se bobni in vpetimi zvočnimi poudarki.

Ampak to ni na koncu nič novega. Že ob poslušanju prejšnjih dveh albumov so se kazale te producentske sposobnosti mladeniča. Razvidna je bila tudi že sposobnost brezhibnega mešanja izrabljenih žanrov, takih, za katere se je zdelo, da se znotraj njih od konca devetdesetih ne more zgoditi nič novega. Obenem se je videla preciznost v avtorjevem oblikovanju zvoka. Zopet prisotna je tudi manifestacija neopisljivih čustvenih razpoloženj, o katerih je v recenziji albuma Compro pisal Jaša Bužinel. O vsem omenjenem se je že pisalo v prejšnjih recenzijah izvajalca, pogovarjalo in razgovarjalo po internetnih forumih in izpostavljalo v komentarjih. Zvestemu poslušalcu Skee Maska torej Pool ne bi smel dajati pretiranega razloga za vznemirjenost, saj je plošča poleg nekaterih bolj drznih odločitev in producentskega linearnega napredka, podobna svojima predhodnicama. Sam producent je v spremnem tekstu plate zapisal: »isto kot prej, isto kot vedno.« Kaj je torej tisto, kar s to ploščo glasbenik napravi tako izvrstno, da mu ponovno lahko pripišemo nedvomno zasluženo oznako svetlečega utrinka na nočnem nebu? 

Skee Mask je z novim albumom Pool ponovno ustvaril nov presežek. A ta tokrat ni utemeljen v vseh zgoraj naštetih vrlinah, ki jih je izkazal na vseh treh albumih in ki so bili toliko bolj konkretizirani v prejšnjih dveh recenzijah. Presežna vrednost tega izdelka se utemeljuje v tem, da se je v svojo glasbo preprosto zlil ter to tudi postal. Sinonim za svojo kreacijo, oba sta postala eno in isto. Uspelo mu je uresničiti cilj, da glasba obstaja brez avtorja oziroma sama oživi, kar si je avtor zadal že na začetku, ko Bryan Müller še ni postal Skee Mask. Edinstveni pristop, prepoznaven zvok in prekrasna izgradnja kažejo na zares izurjenega in vpeljanega glasbenega ustvarjalca, ki razume, kaj dela in, raje kot metodično, deluje intuitivno. S tem se tudi razblinijo kakršnekoli povezave, ki so pogoste ob odličnih izdajah v elektronski glasbi, s kultnim Aphex Twinovim Selected ambient works 85-92. Stvar je sedaj popolnoma nesmiselna, saj je Skee Mask na edinstveni poti, Pool pa je postal samosvoj mejnik.