samozaložba, 2020

Pred nami je nenavadna izkušnja. V naslednji uri poskušajte gledati z ušesi. Lažje bo, če zaprete oči in se poskusite čim bolj sprostiti. Malo bo rukalo, nič ne de, malo krvi po žilah se tu in tam vendarle prileže. Scena: dvorana, oder, rdeča zavesa. No, ali pa prazen oder Gala Hale in ljudje, ki pijejo pivo ter mirno čakajo na začetek koncerta. “Tko mal teatraln,” kot je Skova redkobesedno opisal svoj album v nastajanju na Rap ponočevanju pred letom dni.

Theatrum je naslov raperjevega debitantskega albuma, izdanega sredi decembra. Tako promocija albuma kot naš radovedni um nista dala miru z vprašanjem, kako bo ta mal teatraln rap show izgledal. Skova je leta 2020 albumski kupček počasi dopolnjeval s posameznimi ­­­­­­komadi. Rap Michelangelo je požel uspeh tudi v – kot je videti, precej raperski - popevki tedna Vala 202 in slavil proti Smaal Tokku in Vazzu. Za ustvarjalca smo vedeli, da klepaštvo obvlada že iz časov battlanja in drugih oblik lirične improvizacije na freestyle tržnicah. Na prvencu ponovno potrdi, da se izraža s prekleto jasno artikulacijo in pekočim skillom za lepljenje rim. Ima čist flow in včasih se zdi, da ima raper sposobnost, da v punch zlepi več rim, kot je v tem punchu besed. Njihov tok je hiter in jasen, vozi ga premišljeno. Tukaj je seveda še tista posebna komponenta - zgodbe. Te so fino premešane s klasičnimi raperskimi osebnimi izpovedmi. Enajst komadov je posvečenih umetnikom vseh možnih strok. Na prvem mestu je nedvomno teater, na plati pa se najdejo tudi pesniki, slikarji in kakopak duše hip hopa. Ob njih mrgolijo tudi za hip hop manj značilna bitja. Vitezi, lutke, gospodje v črnem. Čez celotno sceno pa jasno ter gostobesedno beat naskakuje še Skova.

Storytelling je definitivno najmočnejši moment Theatruma. Raperju je uspelo album učinkovito obarvati z vztrajno spreminjajočim se flowom. Če temu dodamo še nekaj efektov in refren, pa že dobimo približno sliko posameznih komadov. V skladbah se pojavijo tudi različni simboli: Svetilnik, ki išče višjo resnico in pomaga dušam, da pridejo do nje, nesrečni slikar oziroma družbeni Balast in lutke, ki jih, pardon, nas, avtor vztrajno pušča med zavedanjem in lagodnim obstojem v naših perfektnih vrtovih. Ki so baj d wej lepši od vrtov naših sosedov. Ob misli na te in obljube po teatralnih nastopih je še večja škoda, da tega albuma še nekaj časa ne bomo doživeli v prvinski obliki. Zanimivo pa je tudi, da album kljub nagnjenju h gledališki drugačnosti še vedno vsebuje kak 90’s oldschool element, ki občasno povzroči rahlo gibanje z glavo naprej in nazaj. 100% Skill bi že sedel v zaboj hitov in kot tak v družbi bolj pravljičnih komadov deluje skoraj nenavadno. 

Tretji element, ki ga premore album, je vložek raperja samega v rapovske zgodbe. V albumu boste spoznali lep kos življenja Skove. Shoutouti letijo, na albumu je prisotna precej široka družba hip hop sveta. Skovi se za mikrofonom pridružita tudi Simpl in Vazz, pri beatih pa je sodelovalo več producentov, v komadu Ahilova Peta, na primer, tudi večina članov starih mačkov Moveknowledgement. Na sredino izdaje je premišljeno postavljena tudi a cappella skladba. Sledi ji drugi del albuma, ki ima bolj pozitivno konotacijo gledališke glasbe. Beati so svetlejši, strah se počasi poleže. Za komad In si pojem bi lahko celo rekli, da ima melodija neke vrste čaroben chill dotik. Gre za štiklc, ki bi ga mirne vesti zavrteli na kako spokojno poletno noč, kar je za plato bolj izjema kot pravilo, vendar dobre misli pozitive večkrat prebijejo kuliso groze. Optimizem izžareva tudi zadnji komad na plati, Malenkosti, pri katerem je tema pogovora bolj good vibe misel s posmehom na ljudi, ki so že pozabili na te, eee … kako jim že rečemo? Aja, Malenkosti. Te nastopijo na koncu kot kontrast predzadnji skladbi Balast. Sedem minut in pol dolga rap epopejica z minimalnim številom prispodob pričara zgodbo faliranega slikarja brez sreče in s še manj keša. V tej zgodbi Skova izbruha svoj gnev do blišča in glamurja pomembnih ljudi.

Vsekakor je Skova z albumom Theatrum prispeval tako k svoji zbirki kot k hip hopa lačnim ušesom publike. Najbrž bo s komadi zaradi njihove drugačnosti dosegel tudi množice, ki se glasbeno primarno ne bi zatekale k hip hopu, saj se odmika od običajev, ki to skorajda edino pravo subkulturo ohranjajo živo. S svojimi zgodbicami ima potencial, da doseže tudi ušesa kakšnega fotra, ki je zakleto prisegal na rock’n’roll, vrhunec rapa pa doživel, ko je Siddharta posnela komad z Murat & Joseom. Njegovi občasno tudi predolgi refreni imajo moč, da hitro začarajo kakšne nove rekrute, ki se bodo prvič spuščali po hodnikih drugačnih glasbenih vod, kot so jih bili deležni v mladosti. Vsekakor pa kulturniki in glasbeni entuziasti pozdravljamo prihod Theatruma na glasbene police in se veselimo časa, ko ga bomo lahko videli v njegovi polni opravi, v živo, če ne v živo, pa vsaj na kakšnem streamu, na odru pač.