Rough Trade, 2023

V Tolpi bumov je zopet čas za nekaj klasičnega britanskega kritičnega humorja in postpunkovske vneme. Poslušamo enega najljubših bendov Radia Študent, Sleaford Mods in njuno dvanajsto, v začetku marca izdano ploščo UK Grim. Ta po besedah nenadjebljivo ostrega vokalista Jasona Williamsona in zajebano našponanega inštrumentalista Andrewa Fearna nadaljuje zgodbo postpandemične, postbrexitovske, morda celo metamodernistične Britanije, ki sta jo načenjala skozi vsa leta svoje začinjene kariere, dodobra pa sta se je lotila na svoji prejšnji plošči Spare Ribs iz leta 2021. UK Grim, izdan pri založbi Rough Trade, je torej novo, nekoliko manj grobo poglavje zdaj že dobro utečene glasbene zgodbe, ki temelji na seciranju mnogih nivojev britanske družbe, od pubov do ulic, klubov in koncertnih dvoran, internetnih kotičkov, pa vse do elitnežev in njihove najljubše igre – politike. Spremembe v družbi pri tako družbeno angažiranem projektu terjajo tudi odziv in premike v samem izrazu, Sleaford Mods pa se omenjenemu prilagajata vse od prelomne epidemije.

Prvi od manjših premikov je gotovo v središču izraza Sleaford Mods – besedilih. Williamson se uspe na tem albumu še za korak ali dva odmakniti od zdaj že pregovorno nergaškega jaza. Morda bi bila boljša formulacija, da svoje nergaštvo Williamson obogati, nadgradi. S kančkom več osebnih, avtoironičnih fragmentov nam Jason zopet pripoveduje o svojem otroštvu, simpatično denimo parodira lastno obsesijo z nakupovanjem oblek, obenem pa tudi postpunkovsko sceno, kjer so vsi isti, seveda pa z ostmi s svojega jezika še naprej cilja vsepovprek in kritično beleži spremembe okoli sebe. In od zadnjega albuma se je v Združenem kraljestvu zopet zgodilo ogromno. Pandemija je že davno mimo, zdaj sta v narativi ekonomija ter kot vedno in povsod – politika. Kritično komentira 49-dnevno vladavino Liz Truss in se zgraža nad neskončnim torijevskim oklepanjem oblasti, trdi, da ima že kondicijo za krize in da je vplivna aristokracija zanj že prebrana knjiga. Obregne se ob internetno kulturo in trende, razredni in politični boj. Poslušalcu pa neposredno v obraz zabrusi – ne pusti se slepiti, elite so brez barve in okusa, pofukajo pa te brez kančka sramu, mate. Morda bi bil najboljši opis situacije kar prepis ene Williamsonovih vrstic: »Kaj je narobe s tvojo državo? Fucking everything!«. Še naprej seveda Jason svoja besedila pljuva, govori, poje in še kako drugače servira v svojem sočnem jeziku, z močnim vzhodnomidlandskim naglasom, a podlage, ki jih zanj pripravlja Fearn, so že drugič zapored nekoliko drugačne.

Plošča Spare Ribs je prinesla nekaj melodike, verjetno celo več kot UK Grim, in zdi se, da slednja predstavlja točko uravnoteženja, predvsem v inštrumentalnem smislu. V prvi polovici plošče se Sleaford Mods močneje oprimeta svojega značilno odrezavega, minimalističnega punkovskega inštrumentalnega stila, ki je okleščen okrasja in šopa v špuri med našponano ritem mašino, zelo enostavnimi basovskimi linijami in Williamsonovim hibridom med govorom, petjem in rapom.

A globlje kot plavamo v UK Grim, bolj se razpira njegova zvočna podoba, v ta, morda z izjemo Spare Ribs nekoliko neznačilen karakter pa nas Sleaford Mods zapeljeta odmerjeno, postopno in spretno. Na sredini plošče, v komadu On The Ground, nam pot v ozadju utirajo celo prijetni kitarski akordi, v širino pa nas v drugi polovici plošče fanta premikata nenavadno melodično; slišimo lahko klavirske frazice in atmosferične sintetizatorje. V kombinaciji z Williamsonovim vokalom se muzika Sleaford Mods od pretežno linearnega minimalizma razširi in pridobi celo optimističen karakter. Pri omenjenem vsekakor ne gre za tektonske spremembe, bolj – kot že omenjeno – za odmerjen, dobrodošel, ravno prav zaznaven korak, ki ga lahko smatramo za obogatitev za marsikoga precej trmoglave, brezkompromisne postpunkovske godbe. Še naprej namreč Sleaford Mods ohranjata svojo surovost, svoj trademarkovski sound, ta majhna dozica inštrumentalnega mehčalca njuni muziki dene prav dobro, hkrati pa zaokroža igro pomenov z naslovom plošče, skozi UK Grim namreč vseeno prodrejo žarki svetlobe in tako olepšajo sicer precej oster, brezkompromisen in upravičen kritični obračun z vsem in vsemi.

Najnovejša platka Sleaford Mods tako nikakor ni odmik od jasno zakoličene poti, ki se je bend s svojim distinktivnim stilom drži že desetletje in pol od svojega nastopa na sceno. A vendar velja UK Grim šteti med njune bolj domiselne izdelke, predvsem zahvaljujoč nadaljevanju za odtenek barvitejše in svetlejše zvočne slike. Lirični stejtment, s katerim skozi celotno ploščo ob nekoliko lažji zvočni prezenci preslikavata mračen, morda celo črnogled britanski družbeni trenutek, pa prav tako okrasi nekolikšna komaj opazna razbremenjenost. Sleaford Mods torej še naprej terata po svoje, malce drugače, a še vedno po svoje, od njiju pa vedno pričakujemo zgolj in samo to.