Sleaford Mods: Spare Ribs

Recenzija izdelka
15. 2. 2021 - 19.00

Rough Trade Records, 2021

 

V današnji Tolpi bomo govorili o skupini, ki bi morala biti poslušalcem Radia Študent že dobro poznana. Skupini, znani po pesmih, ki služijo kot hladen tuš realnosti in za odpošiljanje vsega v … saj veste, kam. Govora je seveda o Sleaford Mods, britanskem postpunk duetu, ki je 15. januarja postregel z enajstim studijskim albumom Spare Ribsizdanim pri neodvisni londonski založbi Rough Trade Records. Duo, ustanovljen leta 2007, je znan po svoji sardonični analizi družbe in pisani protipolitični poeziji, podloženi z minimalistično elektronsko inštrumentacijo. Jason Williamson prispeva besedila ter značilni pikri SprechgesangAndrew Fearn pa kot producent skrbi za glasbeno podlago Williamsonovemu lajanju. 

Na Spare Ribs se lahko nadejamo nekaj pričakovanih tem. Stalnica Sleaford Mods so vendar političnokritične pesmi in kritike konzumerizma, pa tudi označevanje torijskih politikov za drkače. Odmerek kontroverznosti pa prinaša pesem Nudge It, ki napada druge bende nove generacije britanskega postpunka, natančneje skupino IDLES. Z dodatno porcijo prezira se tipoma v komadu pridruži Amy Taylor iz avstralskega punk rock benda Amyl And The SniffersZa današnje albume je tematiziranje pandemije postalo že kliše in tudi Sleaford Mods nista imuna za to morasto muzo. Njuna perspektiva o politični neiskrenosti in družbeni disonanci vzbuja vtis, da sta edina racionalna opazovalca v svetu, ki mu vlada paranoja. Trudita se reflektirati psihično sesutje, izgubo prihodkov in strah pred jutrišnjim dnem ter izražata zavedanje, da koronakriza še zdaleč ni le zdravstvena. 

Drugod na albumu nam Williamson ponudi nazoren vpogled v svoje otroštvo, denimo s pesmijo Mork n' Mindy, groteskno sliko otroka, ki zakonske zdrahe svojih staršev ponazarja z disfunkcionalno igro. Izpostavlja vsakdan socialno ogroženih slehernikov, a to naredi na komičen, bizaren način, z besednimi igrami in ciničnimi verzi. Morebitno monotonost komada razbije pevka Billy Nomates, ki prispeva lastno kitico in refrene, s tem pa skladbi doda več melodičnosti in duše.

Naslovna pesem albuma Spare Ribs verjetno najbolje povzame poanto plošče in Modsov nasploh. Gospoda sta vedno stala za malim človekom, ujetim v brezupnem mehanizmu festivala kapitala, ter izpostavljala podlost politikov, podjetnikov in drugih besed na p, ki pa ne spadajo v eter. Spare Ribs, kar bi se v dobesednem prevodu glasilo »rezervna rebrca«, so vsi, ki jih vsak dan ignoriramo in pozabimo: brezdomci, zasvojenci, pritepenci. Medtem ko zmrzujejo v londonski ali ljubljanski megli, se nas večina raje ukvarja z utvarami umetnosti, heroji hitre mode ali Elonom Muskom.

Sleaford Mods ne skrivata, kdo sta: dva tipa, zvezdi in žrtvi delavskega razreda, izoblikovana z zategovanjem finančnega pasu v Britaniji osemdesetih let. Kljub težkemu odraščanju v sivini socialnih stanovanj, pod železno roko Margaret Thatcher, sta umetnika ukoreninjena v delavski klasi in pokončno zavračata vse, za kar menita, da je zlagano ali buržoazno. Glasno protestirata proti delavskemu turizmu v glasbi drugih zasedb na sceni, denimo prej omenjenih IDLES. Williamson, ki zveni kot tip, ki bi v baru kakšnemu kretenskemu kravatarju zabrisal kriglo lagerja v obraz, še naprej zavrača klice k ljubezni, spravi in enotnosti, o katerih kričijo postpunkovski sodobniki. Prepričan je, da se glasbeniki, ki v pesmih ponujajo rešitve, lažejo samim sebi in svoji publiki. Raje predstavlja realnost takšno, kot je, brez olepšav, praznih napovedi, z radodarno dozo grdih besed na in c.

Welcome plonkers, wankers, assholes, cunts, sluts in tako naprej! Tisočkrat fuck off!
 / 17. 9. 2019

Kdor pričakuje kar koli drugega kot standardno porcijo Modsov, bo nad izdajo Spare Ribs verjetno razočaran. Ta ni noben odklon od predhodnih izdelkov in je glasbeno v bistvu manj ambiciozen ter zanimiv od prejšnje bendove plate, Eton Alive. Ohranja značilni preprost pristop k inštrumentaciji, ki večinoma služi zgolj kot podlaga nevljudnim verzom Jasona Williamsona. Toda pravi pomen pesmi Sleaford Modsov je v besedilih, ne v glasbi, in plošča je vsekakor nabita s kvalitetnimi komadi. Gospoda se pač držita preverjenega recepta in ga aktualizirata z zajedljivimi besedili o pandemiji in disfunkcionalni britanski družbi ter z ekspresijami preteklosti. Še vedno sta jezna, lucidna in ujeta nekje med sivo preteklostjo in mrakobno sedanjostjo, a vseeno v pravem času usmerita svoje frustracije na pravo mesto. 

 

*Tolpo je spisal Aljaž.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness