Avant Night, 2024

Letos februarja smo bili priča ponovnemu snidenju skupine, ki se je za več kot trinajst let ovila v čisto temo. Sleepytime Gorilla Museum so svoj zadnji album izdali leta 2007 in nekaj let zatem prenehali koncertirati. Te tišine je sedaj konec. Z obdelavo nekaterih pesmi, napisanih pred trinajstimi leti, in z ustvarjanjem popolnoma novih komadov zasedba ponuja nov pogled na lastno glasbo. Čeprav jim že od samega začetka pretita oznaki »neoprijemljivosti« in »nedoločljivosti«, sta tudi za nov album of the Last Human Being zelo primerni.

Da bi najlažje naslikali ekscentrično podobo zasedbe, se vrnimo v leto 1998. Skupina Idiot Flesh je več let spodbijala meje metal glasbe. Združevala jo je s cirkuškimi melodijami, avantgardnim in eksperimentalnim rockom ter slovela po živih nastopih, na katerih so člani skupine nosili kostume, uporabljali ročno izdelane inštrumente in glasbo združevali s temačnimi lutkovnimi predstavami. Toda bendu je počasi ugašala luč. Basist in producent Dan Rathbun ter flavtist, vokalist in saksofonist Nils Frykdahl sta ob razkrajanju projekta velik del koncepta prenesla v novo zasedbo – bend Sleepytime Gorilla Museum. Z močnim izhodiščnim konceptom, izjemno prezenco tako na odru kot v glasbi in s preciznim občutkom za lomljenje okvirov je odstirala temačne skrite kotičke svobodnega raziskovanja mej glasbe. Kljub dolgemu ustvarjalnemu premoru težko rečemo, da se je kaj spremenilo.

Zasedba je očitno ohranila prvotno izhodišče: poskus združitve klasične glasbe z rockom v neko novo, vseobsegajočo teksturo. Korenine albuma so tako kot izvor zasedbe same pognale v gmoti preigravanja s cirkuškimi melodijami. Še naprej gojijo tudi svojega križanca med progresivnim rockom, skoraj doomovskim metalom, grotesknim kabaretom in nelagodno napsihiranimi inštrumentali. Neizprosen ritem tolkal skupaj z zvrhano prilogo rifov na električni kitari ustvarja metalsko osnovo, ki nam je dobro znana že od začetkov skupine. Pa vendar se pojavi tudi nekaj rahločutnejšega. V pesmih, kot je Silverfish, osnovo utemeljujejo popolnoma ambientalne klaviature, akustična in tudi električna kitara pa sta poviti v globok odmev. Obe komponenti sta ravno prav zasoljeni s teatralnostjo, klaviatura z zvokom, ki spominja na orgle, in odmev kitar s škripanjem strun. Skladbo dopolnjujeta še vrhunsko igranje violine in petje Carle Kihlstedt, ki pesem ponese v skoraj astralno območje. Večkrat lahko na novi plošči slišimo trenutke, ko se v težo in temo prikrade nekaj sakralnega. Asociacijo na to morda najlažje najdemo v vokalih in violini Carle Kihlstedt, poleg tega pa tudi v zvoku flavte. Gre za glasbene elemente, ki vlečejo vzporednice z etnično glasbo Irske ali celo čim bolj vikinškim.

Najzanimivejši aspekt glasbe je morda prav asociacija na človeka, ki je bitje, neizogibno prepleteno z naravo in lastno zgodovino. Naslov albuma namiguje, da gre za poslednjega človeka, ujetega v postapokaliptičnem svetu, v popolni osamljenosti. Kot je značilno za Sleepytime Gorilla Museum, se vse to nujno združuje s teatralnostjo. Ob poslušanju si ne moremo kaj, da ne bi pomislili na nekakšno dramsko uprizoritev filmov Tima Burtona. Temačna banalnost, podkrepljena s cirkuško glasbo, doseže vrh v skladbi We Must Know More. Prav v njej se nahaja tudi najjasnejša opredelitev tega poslednjega človeka. »Poslednji človek na svetu je opica, vendar je vreden vašega premisleka […], laja kot pes in skače kot žaba, toda oblikovan je bil po podobi svojega boga.« Skrajna banalnost in skorajšnja anarhija sta očitno lahko zamejeni le v teh trenutkih svetosti, ki pomaga skremženemu sodobnemu človeku uskladiti lastno notranjost s kaosom sveta, ki ga obdaja.

Teatralnost predstavlja temelj albuma in prežema tudi sama besedila. Odločnost in moč ubeseditve morda izvirata iz poudarjene uporabe samostalnikov. Pri tem se glasbeniki pogosto naslanjajo na simbolizem, alegorije in metafore, s katerimi zarišejo jasno podobo, toda odpirajo tudi pomensko brezno teme, smrti in absurda. Besedila skoraj spominjajo na Kosovelov telegramski slog, ki izpostavlja nazorne slike, ovite v črno in rdečo barvo. Oporišče avantgardnega sloga besedil lahko najdemo tudi v dadaizmu. Skupina se namreč s svojim imenom sklicuje na majhno skupino dadaistov in futuristov Sleepytime Gorilla Press. Igrivost, iracionalnost, absurdnost in čisti razkroj smisla so očitne vzporednice med gibanjem in albumom. Hkrati pa bi lahko rekli, da so ravno te poteze zasedbi zagotovile zvesto poslušalstvo in skoraj preroško vlogo samih glasbenikov.

Kako se teatralnost, banalnost in nekakšna posvetnost združujejo med sabo na metalski osnovi, se vnovič sliši v vokalih. Carla Kihlstedt je navadno glas intimnejših, introspektivnih trenutkov. Njen glas pogosto nosi melodije, ki se zvijajo in obračajo v poltonih. Ovit v počasne izdihljaje v glasbo vnaša občutek zapeljive topline, v harmonijah z vokalistom in multiinštrumentalistom Nilsom Frykdahlom pa postane tudi prodornejši, odločnejši. V preteklosti sta prav Nilsovo globoko renčanje in kričanje vodila naracijo albumov. Tokrat ni tako. Z nizkim in raskavim brundanjem se nekoliko približa Tomu Waitsu. Bolj agresivne vokalizacije prvič prevzame tudi Dan Rathbun, vendar pa se po lastnih besedah njegov glas bolj približa vokalistom, kot sta Peter Hamill ali Peter Gabriel.

Ne le vokali, temveč celotna nova plošča nakazuje nekolikšen odmik od zelo nasičenega, močnega metalskega zvoka. Če je bil prej ta v ospredju, je z aktualnim albumom postal cilj. Pesmi se vedno stopnjujejo do njega kot vrhunca v dramskem trikotniku. Takrat inštrumentacija postane nepredvidljiva. Prepojena s kitarskimi rifi, brnenjem in škripanjem spominja na zasedbo Mr. Bungle, v teatralnosti pa tudi na nekoliko manj futurističen odvod benda The Residents. V inštrumentalnih trenutkih spominja denimo še na skupino Goblin, italijansko progresivno rock zasedbo, znano po kompozicijah za grozljivke. Vendar pa se od takšnih projektov Sleepytime Gorilla Museum najbolj razlikujejo prav v formi. Kaže, da je namen forme izpodbijati kakršno koli linearno pretočnost. Vsaka nova pesem preseneti, pa naj bo to s potopitvijo v nov žanrski odvod ali pa z razširjanjem nekega posameznega elementa do točke skrajnosti, ki že meji na banalnost. Morda je glavni smoter iskanje točke, v kateri je lahko nekaj enostavno estetskega izpostavljeno tako močno, da postane izkrivljeno in komično. Dodatek cirkuške zasnove melodij to premiso le še poglablja. 

Na sploh se zdi, da mojstrstvo albuma tiči prav v formi. Skupini uspe to kaotično, fragmentarno podobo postaviti v trdno obliko, tako na vizualni kot na slušni ravni. Več ko vemo o njih, bolj se slika izoblikuje in bolj lahko opazimo, kako s pristopom, ki se vedno znova steguje proti čudaškosti in drugačnosti, glasbeniki dosežejo nekaj, kar danes mnogim eksperimentalnim ali avantgardnim skupinam spodleti. Znajo ohraniti koherentnost lastne podobe, ne da bi zanjo žrtvovali svojo glasbo enoličnosti ali ponavljanju ekstremnih glasbenih konceptov, ki so že bili obdelani z vseh možnih gledišč. Ohranjajo avtentičnost, kar pa jim ne uspe samo z idejno zasnovo, temveč s samo metodologijo. The last human being je predvsem izgubljeno bitje. Je gola, fragmentarna prikazen, katere notranjost je brezoblična in polna anarhije, biva namreč v času, ko ne more postati nič drugega. T. S. Eliot je v obravnavi Joyceovega Uliksesa zapisal, da gre za »način nadziranja, urejanja, uobličevanja in opomenjanja neizmerne panorame jalovosti in anarhije, ki je sodobna zgodovina«. Joyce je to storil z navezavo na mit, na Odisejo, Sleepytime Gorilla Museum pa namesto mita svojo glasbo uobličijo s pomočjo asociativnosti. Vsak od neštetih žanrov in vplivov gradi nov del platna, na katerem se izrisuje podoba postapokaliptičnega človeka. Z asociacijami na tisto, kar je umu že znano, iz tega zadnjega človeka, fragmentarnega, golega, trohnečega posameznika, postavi bitje na lastni nogi. Kako ga vidi vsak posamezni poslušalec ali poslušalka, pa je odvisno le od njega ali nje same.