Slowmotion Livestream: Esteder
samozaložba, 2025
Vračamo se v mesec maj, ko je domača glasbena krajina tiho zadihala z novim delom Matevža Kovačiča. Glasbenik, ki ustvarja pod psevdonimom Slowmotion Livestream, že več let razvija izrazno raznoliko zvočno prakso med ambientalo, eksperimentalo, terenskimi zvoki in subtilnim ponavljajočim se utripom. Ustvarja glasbo, ki je pogosto bližje razpoloženju kot formi in bližje spominu kot pripovedi. To potrjuje tudi njegova najnovejša stvaritev – Esteder, elektronsko-ambientalni dolgometražec, ki je izšel maja letos, le dva tedna po kratkometražcu Decanted into Drums, oba v samozaložbi.
Če je njegov lanski album Drevesa se nam smejijo služil kot svetlejša točka ambientale, sveta, v katerem so zvočne silhuete krožile zunaj nas, lahko Esteder razumemo kot njegov obrat navznoter – kot potopitev v nekaj podzavestno globljega, temnejšega in distorziranega. Prvi je bil okolje, drugi smo mi. Vmesni EP Decanted into Drums deluje kot most med obema: ohranja sled zunanjega sveta, a se nagiba v notranjo razpršenost. Prepričljivost, s katero zlahka prepleta različne zvočne svetove, je morebiti zrasla iz večletnega raziskovanja zvoka, ki ga je obenem brusilo tudi ustvarjanje v kitarski zasedbi Apory Museum, klubskimi maratonci letnika 2018.
Esteder je kot sredstvo spominjanja, obujanja in doživljanja. Ne vemo, ali mi sledimo zvoku ali zvok sledi nam. Ne bežimo, ne hitimo, temveč se prepustimo, da obstojimo v zvočnem tihožitju. Z albumom prehajamo od melanholičnih do ekstatičnih stanj. Ritem je odvzet, tu in tam zabrnijo brezčasne subbasovske linije, sintetizatorji in terenske frekvence, ki nas neopazno vodijo skozi simfonijo dvanajstih skladb.
Nenapovedano se znajdemo V etru, v uvodni skladbi, ki razprostre spomin. Razdrobljene zvočne frekvence ustvarjajo nenavadno napetost. Ujeti smo v nepopisnem času in v ostankih lastnih spominov. Med skladbami ni očitnih prehodov, tako nas občasno kak terenski zvok prizemlji nazaj na svoje mesto. Po nekaj sekundah smo prepuščeni toku albuma. Naenkrat se znajdemo na visokih gričevjih Zornega kota, kjer kravji zvonci in spokojni gorski zrak vzpostavijo iluzijo miru. Toda ta se nenadoma iz šuma raztrešči v valove Brez sledi. Iz meglene mase se razgrnejo hreščeče sintetizatorske linije, hipnotična krhka kitarska struja in zvončki, ki se v distorziranem ponavljanju nenadoma preoblikujejo v simfonijo Na oltarju.
Celostne izkušnje komadov so kot begajoči spomini, ki se nikakor ne morejo zasidrati v naše možgane, meglene vizije, ki nas slepo vodijo naprej. Zvok se neprestano izmika, a vemo, da ga ne lovimo. Enkrat se nam približa, drugič v repeticiji razpade na koščke. Skladbe dihajo, mi pa skušamo sinhrono zajeti sapo. V Mrtvem kotu notranji mir, ki ga je album dotlej previdno gradil, preglasijo prej molčeča godala. Napetost se stopnjuje, nato nas Slepa ulica z ihteče ponavljajočimi se sintetizatorji potisne globlje v spomine, ki jih nismo želeli več odpreti. Kot bi glasba izkopavala plasti dolgo pozabljenih trenutkov in jih razkrivala pred nami – ne da bi nam dala čas, da se jim upremo.
Zunaj še vedno dežuje. Poslušamo skladbo Orgle za dež, ki zveni kot nekakšna žalostna ptica, ki ne more vzleteti. In ko se končno zaslišijo Vrata, sklepna skladba z albuma, se pred nami razpre širok horizont. Vprašamo se, ali je napočil trenutek, ko moramo zapustiti to prijetno stanje grenkega priokusa. Distorzija se stopnjuje in ponavlja, dokler se naenkrat ne ustavi. Mi pa obstanemo v tišini – oropani podoživetih spominov, a nekako lažji.
Esteder utelesi redko doživeto glasbeno ekstazo, v kateri se poslušanje do neke mere spremeni v dejanje spominjanja, zaustavi čas in ponudi namišljen prostor odmika. Slowmotion Livestream z albumom opomni, da glasba ni nujno le pripoved, ki jo moramo razvozlati, temveč tudi zamegljena sled občutij, ki šele s poslušanjem dobijo obliko. Občutja, ki niso odvisna od časa ali prostora, so kot bežne podobe, ki zablestijo in izginejo, preden jih uspemo povsem dojeti.
Dodaj komentar
Komentiraj