Beton Records, 2023

Matevž Kovačič oziroma Slowmotion Livestream in njegovo glasbeno popotovanje po slovenski glasbeni sceni predstavljata zgodbo o postopnem organskem razvoju v izdelan glasbeni projekt, izhajajoč iz članstva v nekaj bendih, kaljenja tudi v sklopu Klubskega maratona Radia Študent z bendom Apory Museum leta 2018 in nazadnje iz samostojne poti s projektom Slowmotion Livestream pri založbi Beton, ki doslej šteje štiri imenitna glasbena poglavja oziroma albume. Če je bil njegov debi From Beak to Bone iz leta 2021 udaren vstop na sceno, sta se vmesni kratki plošči Memory Collapses Time in Rituals potopili v abstraktne globine, njegov lanski izdelek Strange Repeats pa je s svojo polplesno podobo zaokrožil popotovanje po Kovačičevih glasbenih navdihih. Peta epizoda Slowmotion Livestreama, A Statue in Front of the Devil, pa v glasbenikovem eklektičnem opusu išče in najde ravnotežje, pripoveduje zgodbo in dokazuje visoko raven avtorjevega glasbenega uma in sposobnosti. Gre torej za kulminacijo, za magnum opus, in kot cinematični ep ga je treba tudi poslušati – v kosu, naenkrat.

Tokrat reference še naprej segajo v polje elektronike, a bolj kot za raziskovanje znanja in njegovo razkazovanje ter nemara celo imitacije gre za avtentično igranje s produkcijskimi sredstvi, za praktično absoluten nadzor nad glasbeno kreacijo od njene najmanjše podrobnosti do celostne zvočne in narativne podobe. In če to resnično raznoliko ploščo vendarle poskusimo umestiti ali popredalčkati, ta po večini biva v ambientalni elektroniki, IDM-u, vendar pa Kovačič z določenimi kitarskimi momenti seže tudi v elektroakustična prekrivanja, v skladbi ali dveh pa v triphop oziroma njemu sorodna glasbena polja.

Zvokovje in instrumentarij, s katerim operira Slowmotion Livestream, je polno prekrivanj. Od elektronskih nevsiljivih, zadržanih ritmičnih elementov, v dobrem delu plošče odsotnih oziroma abstrahiranih in okleščenih bobnov, močnih bobnečih basovskih elementov do pravega oceana sintovskih elementov. Elektronska sinteza je še naprej Kovačičevo glavno orožje, a so sinti v nasprotju z njegovim debijem From Beak to Bone in zadnjo ploščo Strange Repeats veliko čistejši, manj nasičeni, morda paradoksalno zvočno še nekoliko bogatejši, neposredni in nadzorovani – vse skupaj se vzpostavi kot nadgradnja njegovih vmesnih, še bolj abstraktnih in morda nekoliko praznih izdelkov Rituals in Strange Repeats. Prelivanja in prekrivanja so zaokrožena in smiselna s svobodno prostorsko dinamiko, v kateri je dovolj prostora prepuščenega tako polnosti kot praznini oziroma tišini.

Ploščo odlikuje tudi izredno raznolika, morda celo ciklična narativna dinamika. Kovačič kljub načeloma lebdeči ambientalni glasbeni podobi relativno pogosto zameandrira v gruv, nas poboža z milozvočji gozda in stika z zemljo, trenutek kasneje nas pretresa, poškropi z elektronsko gmoto, ki ji nato zopet sledi postopna defragmentacija v mehkejše ambiente ali pa, spet drugič, v nekoliko konkretnejšo bitovsko kompozicijo. Brez dvoma so prehodi med omenjenimi vzdušji izvedeni zelo spretno, z namenom, verjetno z določenim pomenom. Na nobeni točki plošče, najsi bodo to prehodi med komadi ali obrati znotraj kompozicij, ne gre za brezsmiselno tavanje, vseskozi, v vsakem komadu posebej in na plošči kot celoti, konvergiramo k epilogu v skladbi A Pool in Tokyo, najveličastnejši od soničnih epizod, ki smo jim priča na plošči A Statue in Front of the Devil. Zdi se, kot bi bilo vse na svojem ravno pravem mestu in kot bi ne bilo nič v tem plasiranju prepuščeno naključju; podobno lahko trdimo tudi za samo tehnično plat zvočne slike, za katero je ob Slowmotion Livestreamu poskrbel kalifornijski zvočni mojster Nathan Moody.

Opisa osebna izkušnja na tej plošči torej ne gre najti zgolj v ustvarjalcu, ki naj bi mu njegov najnovejši, najbolj celosten podvig doslej predstavljal globoko intimno zgodbo, temveč je izrednega pomena tudi pri poslušalki. Interpretacija je torej zahvaljujoč izredno odprti, zračni, jasni, domiselni in raznoliki zvočni podobi prepuščena osebi, ki jo izkusi. Konkretna zgodba, ki je očem skrita, tako niti ni tako zelo v ospredju – pri tej odlični plošči gre za tisto neoprijemljivo, neopisljivo bistvo, ki se iz avtorjeve duše prelije in razkrije ušesom, možganom in duši naslovnika. Uživajte.