Beton Records, 2021

Danes pod drobnogled jemljemo glasbeni material izpod prstov kitarista in producenta Matevža Kovačiča, dotičnemu etru že znanega kot klubskega maratonca iz zasedbe Apory Museum. Ta žanrsko zagonetna godba pod vplivom Radioheadov  je, vsaj sodeč po zapisih na medmrežju oziroma, še bolje, njihovem manku, kmalu po najglasnejši glasbeni turneji po domači grudi žal potihnila. Iz pepela pa je nedavno vstal Kovačič in s projektom Slowmotion Livestream nase ponovno opozoril lani s singlom Down Time Rave, ki je izšel v okviru serijala ob 10-letnici založbe Beton Records. Da pa ne gre za muho enodnevnico, je Slowmotion Livestream nedavno dokazal s sosledjem ploščkov, ki so se v marcu, aprilu in maju na Betonu materializirali v trilogijo. 

O prvem, nekoliko bolj beatovsko in IDM-ovsko obarvanem ploščku From Beak to Bone se je na naših valovih nedavno razgovoril Dušan Bulajić in ga opisal s presežniki kot resnično širok, domišljen in vznemirljiv izdelek z repom in glavo. Oceni težko oporekamo, in se zato toliko težje izognemo obravnavi nadaljevanja trilogije. Nekateri boste morda sicer opazili, da smo to predvajali že v eni od junijskih edicij oddaje Tolpa bumov, ko pa ji je recenzija zaradi nesrečnega spleta okoliščin žal umanjkala. Storjeno napako bomo popravili že v naslednjih trenutkih.

Ploščka Memory Collapses Time in Rituals sledita že poprej začrtanim zvočnim smernicam na preseku med računalniškim programiranjem in živim izvajanjem, pri čemer pa v ospredje postavljata slednje in se tako stilsko nekoliko oddaljita od prvega dela trilogije. Osrednjo vlogo v skladbah prevzamejo zvoki efektiranega strunskega inštrumenta, domnevno kitare, ki so prežeti z zankami in odmevi, hkrati pa obogateni z različnimi terenskimi posnetki, s čimer skladbe dobijo mesto v nekem navideznem, a docela prepričljivem prostoru in času. Opisano je najbolj izrazito v komadu Rituals, ki poslušalcu predoči podobo zvočne votline, ki jo zaznamuje hlad melodičnih sapic, škrbet zvočnih kapljic in meglice nenehnih vibracij. V njej prisostvujemo obredu, ki sproža zvočne sinestezije spominov, prividov in sanj.

Če smo prvo izdajo Slowmotion Livestream opisovali kot izjemno agilno, zaznamovano s hitrimi beatmakerskimi menjavami tem in vsebinskih vložkov, pa to težko trdimo za ploščka Memory Collapses Time in Rituals, ki sta bolj upočasnjena, dušno pa ambientalna. Tako zahtevata tudi nekoliko drugačno poslušanje, ki bistvo izlušči na daljše proge. Žal pa se zdi, da ravno tovrstna pripovedovalska daljnosežnost izdelku nekoliko umanjka, kar do izraza pride predvsem v drugem delu ploščka Rituals. Če nas ta sprva prepričljivo vodi skozi stopnje seanse, pa se narativ proti njenemu domnevnemu zaključku nekoliko izgubi. Tako v drugi polovici ploščka ni več povsem jasno, kje je mesto vložkom, ki jih spremljamo, in kaj želi z njimi umetnik sporočiti, s tem pa izdelek žal izzveni kot nekoliko nedodelan.

Izpostavljena pomanjkljivost pa nikakor ne spremeni dejstva, da gre tudi pri drugi in tretji izdaji trilogije celokupno gledano za domišljen, kvalitetno sproduciran in za domačo sceno presežen izdelek. Če uporabimo še nekaj aktualnega »olimpijskega« žargona, lahko zaključimo, da smo priča odličnem nastopu še razmeroma neuveljavljenega producenta, ki se sicer v nekaterih aspektih še malo lovi, a ima ob vztrajnem nadaljevanju zagotovo dobre možnosti za uspeh. Tako ustvarjalcu na srce polagamo, naj si še naprej upa gledati čez planke kratkih minutaž in svoje umotvore pakirati v dovršene pripovedi daljših oblik. Za te je namreč, glede na oceno pisca, na domači sceni še veliko prostora, prav tako pa ne manjka interesa za presežne ustvarjalce s srcem na strani ambientala in sodobne klasične glasbe. Projekt Slowmotion Livestream ima glede na slišano za to definitivno dobre predispozicije.