Ninja Tune, 2012

Slugabed, manj znan kot Greg Feldwick, se je pred približno tremi leti hitro prerinil v ospredje kot rak rastoče britanske scene globokih basov in svetlečih synthov. Skupaj s pionirsko ekipo Donky Pitch je v Brightonu oral ledino, ki je potem dobila raznorazna trendovska žanrska imena. S svojo predrzno, samoironično, humorno, a ne pozabimo, hkrati tudi na plesnih podijih najbolj domačo produkcijo pa je hitro prepričal odgovorne pri nekoliko manjših, a referenčnih založbah, kot so Ramp, Stuff in Planet Mu. Svojo skoraj dominantno pozicijo v polju, ki spaja hiphop z dubsteperskimi basi in diskoidnimi synthi v odvode wonkyja, skweeja in še česa, pa je zakoličil z bootleg remiks ploščkom Ricka Jamesa in Ol' Dirty Bastarda. Prav ta izdaja pa je bojda zbudila zanimanje in prepričala glavonje pri založbi Ninja Tune, da so komaj več kot dvajsetletnega mladca povabili v varno zavetje visokih naklad, razvejane svetovne distribucije in močne promocije.

Ta se je neodvisni velikanki seveda brez obotavljanj pridružil. Pričakovali smo, da bo kmalu odjeknila kakšna Slugabedova značilna bomba, a je nadaljnji potek dogodkov bil vsaj manjše presenečenje - verjetno tudi zato, ker imajo velike založbe jasne dolgovezne strategije izdajanja materiala, pod okriljem pa četo izvajalcev. Slugabed je namreč v letu in pol poštempljal le tri izdaje, ki pa so bile vse v resnici priprave na prvenec. Tega so feni, ki si jih je s svojim izstopajočim slogom mladi Britanec zagotovil po celem svetu še preden je sploh prišel h Ninjam, nestrpno pričakovali že vsaj dobro leto.

Sodelovanje z Ninja Tune pa je prineslo tudi manjši stilski zasuk velikega pomena. Slugabed se je nekoliko umiril, njegova godba je postala bolj organizirana, premišljena, tekoča, nekateri bi rekli zrela. Ta sprememba bi za mladega zvočnega ekscentrika lahko hitro pomenila velike težave, saj publike majhnih, a hkrati radikalnih, skoraj ideoloških sprememb ponavadi ne pozdravijo z dobrodošlico. Slugabed je na sceni basov izstopal s svojim maksimalizmom basov in synthov, z bolestnimi kompresijami in nenadnimi aranžmajskimi spremembami, skratka s svojo odbitostjo. In sedaj je to odbitost uokviril, kar je precej riskantna poteza. In Time Team je točno to, kar so napovedovali singli pred albumom. Je racionalizacija, premišljenost, je organiziranost. Pa je zato tudi korak v temo, spodrsljaj?

Time Team je na prvem mestu hommage synthom, kar je bil vedno Felwickov značilni pečat. Ti sicer niso več našpičeni, igrivi in tečni, ampak so veliko bolj spolirani, na trenutke konservativni. Če Slugabedova produkcija neposredno črpa in se poklanja glasbi računalniških igric, bi rekli takole: pred sodelovanjem z založbo Ninja Tune so bili njegovi beati 8-bitne pretepačine prehoda 80. let v 90., sedaj pa so postali RPG igrice zlatih 90. Torej gre za bolj tekočo muziko, ki se na trenutke nevarno približuje statusu glasbe „za ozadje“. Seveda v resnici ni vse tako preprosto, album Time Team s svojim obiljem melodičnosti črpa močno, še bolj kot iz estetike kultnega obdobja računalnih igric iz slogov boogie funka osemdesetih in celo blesavega synth popa istega obdobja. Ogromno je lahkotno, skoraj bebavo preprostih synth linij, vpetih v kompresirane ritmične gruve, kar pa ni niti malo slabo. V tem detajlu Slugabed ohranja svojo samoironijo, svoj smisel za humor. Celota sicer deluje kot počasnejši „beat boogie“, torej nekakšna sodobna različica tekoče frajerskega sloga, ki je proslavil Ricka Jamesa. A Time Team je tudi precej razgiban plošček,  z bolj atmosferskimi vložki, udarnimi klubskimi skoraj bangerji in ne ravno ekscentrično, ampak bolj trezno glavnino. Ker gre za mojstra Slugabeda, vse skupaj seveda deluje povsem kompaktno, a žal premalo razburljivo in eksplozivno.

Slugabed je očitno odrastel, kar je v osnovi seveda slabo, a na določenih delih polikanost sloga, ki se v resnici ni toliko spremenil, kot se zdi na prvo uho, funkcionira sijajno in sveže. Slugabed se je sicer podobno kot nešteto njegovih kolegov od začetne skoraj shizofrene evforije, ki je črpala tako iz boom bapa Brooklyna, kot techno impulzov Detroita premaknil k bolj skoncentriranim, nenasilnim in premišljenim gruvom pogojno houserske tradicije, seveda še zmeraj v nekem svojem synthoidnem stilu. A na srečo ni zares podlegel trendom in ne zveni kot konservativno dolgočasje zadnjega projekta Scube ali kot dekadentno plastično preseravanje Rustyja in Hudsona Mohawka. Slugabed je navdušil z zvokom, ki je predstavljal v klubih štrlečo mladino, ki se kratkočasi z modernimi različicami amfetaminov in MDMA-ja. Sedaj se je ta zvok streznil, a brez depresivnega „post“ sindroma. Time Team je manjši generacijski preskok, ki bi si lahko drznil več, a je razočaral manj.