Dead Seed Productions, 2024

Čez mesec dni in pol bodo minila natanko štiri leta, odkar smo v oddaji Tolpa bumov predstavili prvenec slovensko-španske ekstremne metal zasedbe Smrt. Že takrat smo opozorili, da ne gre za Smrt, zasedbo iz Prekmurja, temveč najbolj pristni izraz nekdanjega »guruja« slovenske metal scene, Boštjana Doblekarja, ki je zadevo spočel daljnega leta 2007. Od postave, ki je posnela leta 2020 izdani prvenec Sado Masochistic Ritual Temple, sta ostala le španski basist Carlos Leonardo in sam Doblekar, ki je ponovno prevzel vokale, posnel tudi nekatere kitare, seveda pa je odgovoren za vsa besedila in aranžmaje. Novo postavo, ki je leta 2021 v zimskem času posnela album Barcelona at 9 in jo tokrat predstavljamo v Tolpi bumov, tvorijo še bobnar Marcelo Aires in kitarist Hrodiriks, oba iz Španije, ter danski kitarist Gjerlufsen Nielsen, ki ga poznamo iz odličnih težkokategornikov Demon Head.

Če je prvenec, ki je izšel leta 2020, predstavljal kakovostno zmes death in black metala, je album Barcelona at 9 premik v ekstremnejši, toda mestoma tudi precej enostavnejši, bolj monoliten in repetitiven zvok. Album je izpiljena zmes black metala, avantgarde, dooma in progresive, ki traja dobre pol ure in izvabi temačno meditacijo. Če obiščete Bandcamp profil zasedbe, lahko preberete zgodbo, ki se razteza čez album in deluje kot potencirani zaplet viktorijanskega urbanega krimiča, grozljivke in popolnega naturalizma, prepredenega z močno dozo psihedelije, okultnega in seveda diaboličnega. Četudi zgodbe ne bi prebrali, bi imeli vseeno občutek, da poslušate precej mračno zgodbo, ki se začne s prvo in konča z zadnjo pesmijo.

Na to nas opozorijo melodični segmenti, ki se na plošči pojavljajo v zanimivih različicah. Prav melodika je močna točka tega albuma. Album zveni surovo in na trenutke hrupno ter nejasno, toda ves čas je v izbranem žanru milo rečeno poslušljiv, ker je dovolj melodičen in morda prav zato izpade tudi rahlo srhljiv. Naj vas ne preseneti, če vam bodo melodije zlezle pod kožo, naslovni komad še posebej močno odzvanja v spominu dolgo po poslušanju.

Druga močna plat albuma je zmes repetitivnosti in kompleksnosti. V prvih dveh pesmih, ki površnemu ušesu zvenita precej monotono, kajti odvijata se počasi in s precej ponavljanji, opazimo, da se hudič spet skriva v podrobnostih ter da zapleteni in z vsakim novim udarcem bogatejši ritmi pod navidezno repetitivnostjo skrivajo bogastvo nenavadnih ritmičnih vzorcev. Medtem ko mnogi današnji metal bendi zvenijo zapleteno in so posledično lahko zahtevnejši za poslušanje ali neposlušni, je čar albuma Barcelona at 9 v tem, da ritmično nenavadni deli lepo zlezejo v ušesa, kar je svojevrstna umetnost. Povprečni poslušalec uživa v na prvi posluh enostavni glasbi, medtem ko bolj zverzirani poslušalec doživlja orgazme ob nenavadnem štetju, ki se odvija v ozadju. V tem oziru je novi album Smrti poklon kultnim Confessor in podobnim ekstremnim progresivcem.

Seveda bi stvar verjetno zvenela precej drugače, če je ne bi okronal Doblekarjev vokal, ki ga na novi plošči prekriva koprena efektov. Ves čas zato deluje še toliko bolj diabolično, z redkimi izjemami, denimo v naslovni pesmi, ko se poklanja kakšnemu zgodnjemu doom metalu in ustvari meditativno vzdušje, čudovit kontrast prevladujoči, precej mračni glasbi. Vokal je dovolj jasen, čeprav ga ves čas zakriva nekakšna distorzija, ki dopolnjuje že tako surovo sliko činel in nekaterih kitarskih rifov.

Zanimiva je tudi časovna razporeditev dolžin posameznih pesmi: začne se s kratkima pesmima, ki sta počasnejši, nato pa se skladbe podaljšajo, naraste pa tudi hitrost. Tukaj se glasba res vzpostavi kot progresiven black metal, vrhunec pa po mnenju avtorja doseže v komadih Artistic Suicide in Hedonist. Prav skladbi Hedonist in 13 Days Of Sacrifice sta najdaljši in najbolj razgibani pesmi albuma. Končna Hail Lucifer ponuja enega najzanesljivejših refrenskih vzorcev, končni del pesmi, ki deluje skoraj plemensko oziroma ritualno, pa album pripelje do nenavadnega vrha, prepada, cliffhangerja v zgodbi, ki mogoče kaže, da se obeta nadaljevanje.

Glasba z albuma Barcelona at 9 bo nekomu zvenela kot glasba Celtic Frost v obdobju albuma Monotheist, ki do amena nadistorzira rife zasedb Akercocke in Candlemass, medtem ko ga bo prikrita poliritmičnost spominjala na Confessor. Ne čudite pa se, če vas bo melodičnost morda spominjala še na bende, kot je Mastodon. V primerjavi s predhodno ploščo je aktualni album bolj povezan in niti enkrat ne vzbudi občutka, da bi bil predolg ali razvlečen. Če bi odstranili kak komad, bi se zasnova pravzaprav bržkone porušila, kajti krovna zgodba, ki jo razkrivajo besedila, bi se zaradi odstranitve kakšnega vmesnega poglavja razgradila.

Album se odvrti prehitro, ne glede na to, da gre za zahtevnejše poslušanje in da je energija, ki jo glasba izžareva, pravzaprav izjemno mračna in zlobna. Albuma Barcelona at 9 ne moremo podcenjevati, vsekakor lahko namreč znova slišimo, kakšen napredek so Doblekar in ekipa uspeli pokazati v zgolj nekaj letih in prav zanimivo bo spremljati, kako se bo ta zgodba nadaljevala.