The Leaf Label, 2025

»Težki časi zahtevajo besno plesanje« je naslov in moto albuma, ki si ga je zasedba Snapped Ankles izposodila pri pisateljici Alice Walker. Aktivistka, znana po feminističnem pisanju in neutrudnem boju za državljanske pravice temnopoltih, je v plesu prepoznala močno sredstvo za sproščanje stresa. V pisanju poudarja pomembnost plesa kot skupinskega rituala, ki ga je skozi raziskovanje izsledila že v afriških praskupnostih. Takrat ples ni bil zgolj del veselih družbenih dogodkov, temveč je imel svojo funkcijo tudi na žalovanjih, predvsem pogrebih. Predstavljal naj bi prastari ritual, s katerim so se žalujoči znebili stresa, ki se je nabral v njihovih telesih. Ta funkcija se je v večini modernega sveta izgubila, Snapped Ankles pa jo z novim albumom želijo vrniti v naša življenja.

Hard Times Furious Dancing je peti studijski album eksperimentalnega dance pank kvarteta iz Londona. Čeprav deluje že več kot desetletje, o njih ne vemo prav dosti. Člani identitete skrivajo za ekscentričnimi kostumi, ki jih nosijo na koncertih in preostalih promocijskih dogodkih. Zase pravijo, da so otroci gozda, potomci dreves, ki reklamirajo smrt kapitalizma in zagovarjajo povratek v naravo. S kamuflažnimi oblekami, načeloma narejenimi za potrebe vojsk, izgledajo kot bitja močvirij, ki so vstala iz barja in ki nas s plesno ekokritiko svarijo, da planeta ne moremo rešiti znotraj okvirov kapitalističnega sistema. Ekološko zavezanost kot tudi pankovsko naredi sam logiko kažejo z izvirnimi sinti, ki so jih vgradili v surov neobdelan les. Poleg teatralnega performansa se od prevladujočih trendov novega vala britanskega postpanka razlikujejo tudi po tem, da so v dobršni meri opustili kitare, zvok pa tako gradijo na prepletu različnih vrst sintov. S kombiniranjem bobnov in basa, ki gradita osnovno strukturo komadov, ter sintov, ki nanjo nalagajo raznovrstne plasti turbulentnih zvokov, zasedba ustvari intenzivno plesno glasbo, ki na plesišču lomi gležnje.

S temami deevolucije in suhim nadrealističnim smislom za humor nas spominjajo na Devo, ki so se prav tako zanašali na pogosto primitivne sintovske efekte. S širokim spektrom oscilacij in arpeggiov ustvarjajo dezorientirano glasbo, ki nas z vseh strani napada z vedno novimi elementi in zvočnimi paletami. Zdi se, da imajo Snapped Ankles z odpuljenim elektronskim disko pank pristopom kar precejšen vpliv na aktualno garnituro britanskega postpanka; marsikatera zasedba, denimo Idles, se namreč oddaljuje od kitarskih začetkov in se približuje popolni vključitvi plesne elektronike.

Tematsko je album nabor raznolikih motivov, od neposredne kritike korporacij v skladbi Personal Responsibilities pa do opazovanja naključnih dogodkov v komadu Dancing in Transit. Dancing in Transit je nastal po tem, ko je zasedba zaradi neurja obstala na francoski strani Evrotunela. V več kot dvanajsturnem čakanju na odhod so se podprti s precejšnjo količino vina zapletli v pogovor s profesionalnimi plesalci in francoskimi študenti. Večurno pitje in debatiranje se je izteklo v plesno zabavo, ki se je končala šele po intervenciji varnostnikov. Snapped Ankles so tako potrdili tezo Alice Walker, da ples lahko združuje in pomaga pri sproščanju v stresnih situacijah, dogodek pa je zacementiral rdečo nit plošče. V besedilih zasedba naslovi aktualno družbeno problematiko, a nam ne ponudi odgovorov na zastavljena vprašanja. S tem se bend ne postavi nad poslušalca in mu ne prodaja izoblikovanega političnega manifesta. Svetuje mu zgolj besno plesanje. 

To mu omogoči z neizprosnim groovom, ki drži skupaj raznolike tematike albuma in vztraja vse do zadnjega komada Closely Observed. Zaključni komad z atmosferičnim nastavkom umiri nihanja v ritmu, ki nas na plošči potegne v šamanski ritual benda. Closely Observed je popolnoma drugačen. S šestosminskim ritmom natančno simulira tempo parne lokomotive. Neznačilno trdna struktura pesmi pomeni, da lahko komad ustrezno deluje samo, ko zaključi album, saj bi drugače preveč posegel v njegov prevladujoči tok. Takšen zaključek plošče morda izpade nepotrebno, a imamo občutek, da je njegova funkcija prav v tem, da poslušalcu ponudi prehod med kaotičnostjo albuma in natančnim urnikom, ki ga od nas zahteva družba. Če ta postaja vse manj spontana, pa je popolnoma drugačen trzajoč in kričeč disko pank komad Raoul, najsvetlejša točka tega sicer uravnoteženo kvalitetnega albuma. Raoul zajame vse najboljše elemente, ki tvorijo masivni zvočni zid plošče. Plesne ritme, podkrepljene s kopico tolkal, mračne brbotajoče reverb efekte na vokalih in hipnotične sintovske linije. Verzi stopnjujejo napetost komada, ki z volčjim krikom eksplodira v refren. 

Album je zagotovo najboljši zajem živih nastopov zasedbe, kar je zagotovo posledica tega, da so skladbe dolgo preizkušali in prilagajali v klubskih nastopih po Londonu. Sporočilo plošče je podobno kot na mojstrovini Joy as an Act of Resistance. Tako Idles kot Snapped Ankles nas pozivajo, da se v času velikih kriz ne smemo prepustiti malodušju. Tudi v obdobjih na videz neskončnih nepravičnosti in posledične apatije sta potrebna zabava in ples. Sistemu, ki nam namenoma nalaga gore bremen, da bi nas ohranil malodušne in utrujene, se lahko upremo z dobro voljo. Stres nas ne sme paralizirati, moramo se ga znebiti, v ta namen pa nam zasedba ponuja lastno plesno družbeno kritiko. Snapped Ankles z albumom Hard Times Furious Dancing priskrbijo vrhunsko glasbeno spremljavo za fizično spoprijemanje s stresom, ki nam ga povzroča čedalje bolj nori svet. Z zadnjim komadom navidezno sporočajo tudi, naj se po plesni katarzi lotimo tudi konkretnih dejanj spreminjanja družbe.