Columbia, 2016

Težko je pristopati k albumu, kakršen je oziroma kakršen naj bi bil A Seat at the Table. Tudi če se na začetku sklenemo izogniti boleče nejasni zbadljivki “hype” – album je namreč bil dobro sprejet med pomembnimi tvorci mnenj, kar med drugim kažejo vrhovi anglosaksonskih lestvic najboljših izdaj počasi že minulega leta –, je tu še dejstvo, da se je rodil v medijski konfiguraciji, prežeti s polemikami političnega značaja, to poreklo pa je odločno zaznamovalo njegovo usodo – spet, kot med drugim kažejo vrhovi anglosaksonskih lestvic najboljših izdaj, počasi že minulega leta.

Težko je zlasti zato, ker je tretji album izvajalke Solange Knowles lep, prijeten in to na dokaj familiaren način, ta skromnost pa morda pride navkriž z ambicijami, ki naj bi jih album po mnenju nekaterih imel. Oziroma ...

V prvi vrsti se album A Seat at the Table opira na zvočne ideje in poslušalske drže, ki bi morale biti znane dolgoletnim spremljevalcem manj izpostavljenih črnskih godb. Introvertirano pevsko izjavljanje s prizvokom realizma, ki teče pred tihim ozadjem, tako spominja na redukcionistične soul bisere, kakršne so pred približno desetimi leti izdajali Jill Scott, Dwele in Amp Fiddler, če naštejemo zgolj nekatera imena, ki jih je spremljala oznaka nu-soul, ko je bila še relevantna.

Pa tudi reflektirano ponotranjenje lastnega položaja kot tipičen prikaz strukturnih dilem določenih identitet, s katerim je Solange na tem albumu požela veliko navdušenja, zveni nekam znano. Nekateri najlepši trenutki na albumu – denimo viže Cranes in the Sky, Don't You Wait – namreč v resnici spominjajo na ameriške vzvode deep house glasbe izpred – spet – približno desetih let, s formo katerih je selektor – denimo Larry Heard ali Louie Vega – ustvarjal atmosferične podlage kot prizorišča katarze, ki na primer pride, ko se Ain't got a dream, can't afford no dream mukoma, skozi večurni set, preobrazi v Let there be love.

Za takšne identifikacije je najbrž precej zaslužen producentski input Rafaela Sadiqa, glasbenika, čigar dolga kariera se dotika obeh že navedenih, pretežno črnskih scen. Če že ne zvočno, pa vsaj v duhu se Sadiqu, nekdanjemu članu nekoč na MTV-ju prisotnih pop RnB skupin Tony Toni Tone in Lucy Pearl, pridruži še malo sodobnejša referenca v osebi Lil Waynea - , ki ni ravno prvo izmed mnogih imen, ki jih danes povezujemo z angažiranim rapom, pa čeprav bi se motili, če bi ga metali v isti koš z ignorantskimi veseljaki tipa Rick Ross. Če nič drugega je Lil Wayne s sodelovanjem na “sleeper” hitu letošnjega leta No Problems izvajalca Chance The Rapper namigoval, da smo doslej podcenjevali širino njegove aplikabilnosti. Tako je tudi z Waynovim zajetnim doprinosom h komadu Mad na tokrat obravnavani plošči. Ampak morebitno novo poglavje v Waynovi karieri lahko za zdaj odložimo za prihodnost ... Četudi bi bile slutnje pravilne, namreč - Weezy je le Weezy. Nasmeh, ki ga pričara na obrazu, je en sam, in tudi tu gre za tisti nasmeh, ki ga zna Wayne izvabiti kot preračunljiv pop rapper.

Same prijetne stvari, torej. “Hud album”. In v tem tiči tudi prostislovje plošče, s katero je, kot rečeno, Solange merila prav v politično in identitetno turobno osrčje aktualnega časovnega miljeja. Najsi še tako sanjamo o deep house omami in minuli slavi MTV-ja, nas Solange vedno znova predrami z med komadi vstavljenimi pričevanji črncev, ki govorijo o svojih doživetjih neenakosti in rasizma in težko priborjenem ponosu.

Vendar … Ko je Solange v intervjuju kmalu po izidu albuma svetlopoltim tvorcem glasbenih mnenj očitala, da je nekaj hudo narobe z njihovim nepoznavanjem (tudi) glasbe nekdanje top forti RnB kraljice Brandy, je nakazala tudi, da je v protislovje v resnici odet njen lasten položaj, ki lahko s tem postane tipični prikaz strukturnih dilem identitete črnskih glasbenic in glasbenikov. Če nič drugega, je Solange s svojega “zica pri mizi” prikazala ostro razumevanje sicer slabo reflektirane političnosti tradicije, ki jo je v zgoraj omenjenem intervjuju referirala. Očitno se zaveda, kako močna in učinkovita je lahko političnost, znotraj katere je na primer disco vzklik “going out dancing but to dance ain't why” lahko postal uporniško geslo, z debelimi ketnami našemljen potrošniški razvrat pa je lahko sprožil niz pomembnih mutacij v osnovnem dojemanju poznokapitalistične realnosti, ki počasi segajo daleč stran od izmišljenih meja izvorno črnske publike in zanjo tipičnih diskurzov.

Solange z albumom A Seat at the Table vsebinsko ne prispeva ničesar pretresljivo novega tej političnosti – poslušalce, ki bi se jim v zgornji analizi predstavljene misli zdele zanimive ali obetavne, bi raje napotili na Kanyejev Fantasy. Prinaša pa subtilno, a vselej izrecno potrditev te političnosti. V tem gre res za preskromen dosežek, da bi upravičil nekatere bolj laskave ocene. Pa vendar, ko ga človek v zadnjih dneh leta 2016 intenzivno posluša, prežetega z avtoričinim tihim, a obenem globokim zavedanjem svoje večplastne realnosti - svoje vselej črnske realnosti -, kot se ta razodene na snemalnem traku, lahko ta album zelo lepo in dostojno funkcionira kot pika na i enemu najboljših let v črnski glasbi po res dolgem času.