Songhoy Blues: Héritage
Transgressive Records, 2025
Tradicijo je nemogoče časovno zamejiti, zato posamezne zgodovinske prakse arbitrarno datiramo tako, da ustrezajo našim narativom, ki jih želimo pripovedovati o svetu. To velja pravzaprav za vse vidike družbe, kakopak tudi za glasbo. V slovenskem kulturnem imaginariju kot tradicionalno glasbilo prevladuje harmonika, ki je bila v devetnajstem stoletju inštrument malomeščanske buržoazije nemškega porekla, ne pa tudi gosli, ki so v tistem času prednjačile na družabnih dogodkih večjega dela prebivalstva. Izpostavljanje zgolj enega od dveh inštrumentov seveda ni naključje, ampak poskus, da bi pojav moderne dobe zapakirali v paket večne narodne tradicije. Takšno pojmovanje namreč ustreza določeni skupini ljudi, ki bi rada svoje kulturne preference predstavila kot edine zares legitimne. Prakse selektivne interpretacije zgodovine so kljub lažji dostopnosti podatkov čedalje bolj pogoste, največje težave pa nastanejo, ko se te skupine ne zavedajo, da tradicije ne moremo zgolj ohranjati, ampak jo moramo vedno znova tudi posodabljati. Če bomo zgolj preigravali ene in iste vzorce, ki jih prevladujoča kultura dojema kot pravilne, se bomo namreč hitro znašli v začaranem krogu. Kultura, ki se oklepa zgolj konservativnih norm, postane nezanimiva, trivialna in, v skrajnem primeru, mrtva.
Problema statičnosti tradicije se zaveda tudi malijska zasedba Songhoy Blues, ki je januarja letos izdala svoj četrti album Héritage, torej zapuščina. Zasedba, ki jo sestavljajo vokalist Boubacar Coulibaly, kitarist Garba Touré, basist Omar Touré in bobnar Arouna Dembelé, deluje v glavnem mestu Bamako, vendar izvira iz Timbuktuja, starodavnega mesta na severu države. Od tam so pobegnili leta 2012 ob začetku državljanske vojne, ki traja še danes. Oblast na severu države je takrat prevzela džihadistična skupina Ansar al Din, ki je uzakonila šeriatsko pravo, s tem pa med drugim prepovedala tudi zabavno glasbo. Da bi lahko še naprej ustvarjali, so se ob izbruhu državljanske vojne številni glasbeniki odpravili proti prestolnici Bamako. V glavnem mestu Malija je nastala tudi zasedba Songhoy Blues, sestavljena iz prebežnikov ljudstva Songhai, po katerem so si tudi nadeli ime. Ustanovljena je bila z namenom ohranjanja tradicije severnomalijske glasbe, da bi migrantom ponudila vsaj kanček domačnosti v izgnanstvu. S tem namenom zasedba prepeva v jeziku songhai, v besedilih pa tradicionalno opazuje in komentira vsakdanje dogajanje v malijski družbi.
Po prihodu v multietnično prestolnico so Songhoy Blues spoznali, da je zgolj reprodukcija tradicije v popolnoma drugačnih družbenih pogojih nesmiselna, zato so svoj glasbeni izraz začeli posodabljati z različnimi vplivi. To se zelo jasno sliši na najnovejšem albumu Héritage, na katerem razmišljajo prav o kulturni zapuščini in posodabljanju tradicije. Bend igra specifično verzijo puščavskega bluesa, ki je v zadnjem desetletju z izvajalci, kot so Etran de l'Air, Bombino in Mdou Moctar, ponovno postal precej popularen tudi na zahodu. Predvsem tuareški odklon te godbe, ki se formira okrog mesta Agadez, je v zadnjem času postal pomemben del tako imenovane glasbe svetov. Songhoy Blues zaradi drugačnih etničnih korenin s seboj prinašajo tudi specifične glasbene vplive, ki se bolj kot na Tinariwen naslanjajo na legendarnega rojaka Alija Farko Toureja. Na začetku kariere jim je precej pomagal Damon Albarn, vokalist zasedbe Blur in idejni vodja fiktivne zasedbe Gorillaz. Albarn je bend povezal z Nickom Zinnerjem, kitaristom zasedbe Yeah Yeah Yeahs, ki je produciral njihov prvi album Music in Exile, pri distribuciji albuma v Severno Ameriko pa je bendu pomagal tudi Julian Casablancas, vokalist zasedbe The Strokes. Z omenjenimi glasbeniki so Songhoy Blues sodelovali tudi kot predskupina, kar jim je omogočilo pridobivanje kilometrine na evropskih in ameriških odrih.
Uigranost in medsebojno poznavanje slišimo na njihovem novem izdelku Héritage, ki ga zaznamujeta čutnost in sproščenost. Album je bolj akustičen kot njegovi predhodniki, kar glasbenikom omogoči, da pokažejo svojo subtilnejšo plat. Do izraza pridejo zvočni odtenki, ki so bili doslej zamaskirani z distorzijo, za dodatne nianse pa poskrbijo ročna tolkala, ki zamenjajo večinoma klasičen bobnarski set. Na albumu slišimo tudi veliko tradicionalnih savanskih inštrumentov: afriško harfo kora, enostrunsko violino soku in 14-strunski kamalengoni. Te inštrumente so igrali bolj ali manj lokalni glasbeniki, ki so iz različnih koncev Afrike prišli v Bamako, kjer je bil album posnet. Songhoy Blues so se torej zavestno odločili, da bodo svoji mešanici misisipijskega bluesa in songhajskih vplivov dodali še različne tradicije ljudstev, ki se zbirajo v malijski prestolnici.
Subtilni, sanjavi glasovi spremljevalnih pevk in pevcev nas objamejo že v uvodni pesmi Toukambela, v naslednji, Gambary, pa zasedba svojemu značilnemu bluesu doda še glasbilo soku, ki ustvarja protimelodijo kitaram. V besedilih in tudi v sami glasbi lahko slišimo hrepenenje po izgubljenem domu, za intimno vzdušje albuma pa poskrbijo predvsem spremljevalni vokali. Niso pa zgolj različne afriške kulture tiste, iz katerih se zasedba napaja. V glasbi namreč zaznamo tudi natančno poznavanje zahodnega bluesa in rocka, pesem Borotoerey pa s sinkopiranimi kitarami stopi celo v polje reggaeja. Zasedba je torej iz albuma v album v svoj stil vse bolj pripravljena vključevati različne pristope k ustvarjanju.
Transcendentalni puščavski blues zasedbe bi težko umestili zgolj pod oznako »glasbe svetov«, ker gre v osnovi za blues bend s primesmi songhojske glasbene tradicije in ne obratno. V ospredju njihovega zvoka so bluesovske kitare iz misisipijske delte, kot recimo v skladbi Batto, medtem ko za posamezne pesmi specifični afriški vzorci dopolnjujejo zvočno podobo zasedbe. Ta vsekakor izvira iz songhojske tradicije, po kateri se bend, kot že rečeno, tudi imenuje, a se z njo ne zamejuje. Album Héritage pokaže, da je trmoglavo zasledovanje oziroma reprodukcija tradicije lahko trivialno početje. Šele ko zasedba tradicijo nadgradi in jo združi z nekaterimi drugimi vplivi v svojem okolju, lahko zares preseže lastne omejitve. Songhoy Blues so na tak način poskrbeli, da songhojska tradicija ne odmre. S posodobitvijo ostane živa in relevantna.
Songhoy Blues lahko v živo slišite v četrtek, 29. maja, ko bodo v okviru Druge godbe nastopili v Kinu Šiška.
Dodaj komentar
Komentiraj