Transgressive, 2018

Po treh letih kompilacijske pavze in po začetku pojavljanja novih singlov do tega trenutka že pošteno debelega pol leta špekulacij o novem kompletu oziroma zbiru muzike se je v teh dneh na albumski parket vrnila Sophie. Pred skoraj tremi leti je bilo v Tolpi bumov za njeno prvo veliko kompilacijo singlov oziroma ne-album izrečeno naslednje: »Post-nekaj in predvsem marsikaj-to-be svet hkratnega virtualnega in realnega. Napovedovanja, ugibanja, pričakovanja in upanja so odveč.«

Ker smo torej na Radiu Študent v pravzaprav veliko kontekstih persono Sophie že konkretno popisali, lahko tokrat začnemo na sekundarnem nivoju, ki ga vzpostavi citirani sklep predobstoječe Tolpe iz daljnega decembra 2015. Tudi v letošnjem letu namreč tokrat ne bomo prvič izpostavili polemike, ki izhaja iz preloma virtualnega in realnega oziroma v tem kontekstu tistega post-, to-be, oziroma tistega po-, prihodnostnega, še-ne-aktualnega, v nekem smislu čistega potenciala. Danielu Lopatinu smo denimo pred kratkim očitali zgolj sodobnost. Gotovo je takšno karakterizacijo težko razumeti, pa vendar – glavno polje, na katerem vselej spremljamo naprezanja mejnih muzik – glasb na mejah že-aktualiziranega in še-ne-aktualiziranega - glavno polje takšnih muzik torej ni polje absolutne invencije niti ni polje invencije, predvsem pa to ni polje deklaracije futurizma, vizije tistega, česar še ni. V tem je pretekla Tolpa bumov navedla bistro, pronicljivo dejstvo. Tisto, kar mejna muzika dejansko manifestira, je vpogled – refleksija določenega stanja; in kot je tako zelo očitno iz že večkrat navedene Tolpe bumov za Sophijin pretekli zbir – Product, delo Sophie kot samorastnice, pa delo drugih bolj kot ne povezanih producentov in ustvarjalcev kolektiva PC Music in tudi delo še kakega ustvarjalca posameznika oziroma lahko bi rekli tudi zgolj fenomena iz tako imenovanega postinternetnega miljeja – vse to delo je predvsem takšen vpogled, vpogled v aktualno stanje. Čudnosti takšne aktualne godbe torej ne gre pripisati kakšni nori preroški ideji, temveč predvsem sodobnosti, ki že vsebuje potencial, za kar lahko je oziroma za kar lahko bo. »Napovedovanja, ugibanja, pričakovanja in upanja so odveč.«

Čas razpada preteklo veljavnih epistemoloških avtoritet je tu, manifestacije, simptomi tega so vsekakor prisotni povsod okoli nas oziroma predvsem na internetih, zgolj izjava tega dejstva, brez nujno kontradiktorne ideološke navlake – kulturnega elitizma in drugačnega zavijanja z očmi - že danes sproži skoraj univerzalen thumbs up. V tem smislu so muzike, kot je Sophijina, predvsem sintetične v nizanju impresij kot-da-kritike sodobnosti oziroma izjavljanja tistega, kar lahko je. Muzika Sophie je lahko močna fizična glasba, ki zna poseči v množični milje aktualnega, kar se izkazuje kot ključna funkcija smetane sodobnih postinternetnih izvajalcev, fizični oder namreč proti zgodnjim pričakovanjem postaja njihov nor spektakel … brez te fizične glasbe ali fizičnega elementa – v takšnem (recimo EDM-ovskem) ali drugačnem smislu (recimo smislu telesne drugosti) svet potenciala decentraliziranosti oziroma internet kot milje komunikacije ne zmore učinkovite komunikacije, prehitro se izgubi v nesporazumu kompleksnega normativa, prehitro senči z resnično težavnimi danostmi iz sveta realne ekonomije, množičnih trgov, večinskih okusov … prehitro ga pohodi zunanjost, tisto, čemur je morda smiselno reči antipotencial, tisto, kar samo je. Kar pa nikakor ne pomeni utopije pobega, pomeni predvsem dejansko učinkovito analizo aktualnega in novega, analizo, osvobojeno starega mehanizma.

OIL OF EVERY PEARL’S UN-INSIDES je za odtenek bolj izdelan Sophijin pustolovski, čudaški pop, v primerjavi z njeno starejšo muziko je nova pridobila nekaj elegance v še vedno konsistentni vpadljivosti in izstopajočnosti, kiču. Plošča se ne posluša kot strašno obupan poskus albumske, narativne celote, vendar vseeno deluje konsistentno znotraj določenega spektre pričakovanj, ki smo ga z avtorico izgradili že v preteklosti. Naj pa za zaključek še enkrat – primerno – apropriiramo staro RŠ tolpo: »Napovedovanja, ugibanja, pričakovanja in upanja so odveč.« Lahko se tudi prepustite ...