Delivrance Records, 2024

Francoski hardkor se je v smislu identitete vedno grizel z gromozanskim vplivom podobe žanra iz sosednjih držav. Pariz je postal nekakšno prehodno mesto, v katerem so se denimo angleški bendi obvezno ustavili in tako za koncertiranje pridobili titulo evropske turneje. V zadnjih petih letih se francoska scena aktivneje prebuja s širokim razponom agresivnih zasedb. Sceno obujajo Worst Doubt, Headbussa in Glassbone, med najobetavnejšimi pa je zasedba Sorcerer s prvencem Devotion. 

Čarodeji iz Pariza so zvočno identiteto izklesali nekaj let prej, leta 2021, ko so pri matični založbi Delivrance v svet poslali šestnajstminutni EP z naslovom Joy. Ubrana špura je bila nekakšna metalizirana oblika hardkora z zavestno distanco od samega korovskega dela te zlitine. Namesto tradicionalnih tempovskih zlomov so Sorcerer zvok štukali s temnejšimi toni kitar in jih združili z melodičnimi mostovi, izposojenimi iz skramza. Na vse skupaj so pripeli še pentljo vokalnega nastopa, ki ga v primerjavi z razjarjenim renčanjem usmerijo v bolj poetično interpretacijo, denimo v stilu novejšega materiala benda Converge. 

Sorcererse tako smelo prebijejo iz pariškega podzemlja na nekoliko prizanesljivejšo evropsko sceno. Naslednja dva kratkometražca sta bend postopoma potiskala v bolj melanholične vode. EP Pleasures iz leta 2022 je potrdil predanost benda združevanju starošolskega hardkora in novejšega vala tega žanra, hkrati pa je bend v tekstopisju začel postopati bolj pripovedniško. Razvlečene bobenske sekcije in večslojni kriki agonije se drgnejo ob zglancane rife in tako Sorcerer tempirajo neke vrste atmosferično pripovedništvo, primerljivo recimo z žanrom dungeon syntha. Album Devotion zavzame to stilsko nišo srednjeveške melanholije in jo s pomočjo miksa Amaury Sauve povzdigne še stopničko višje.

Badlands, prvi komad na seznamu, je zaslužen za uvodni vtis večje celote in svojo nalogo odlično opravi. V album Devotion nas pospremi ambientalna kombinacija rahlih kitar, cerkvenega zvonca v daljavi in zvoka vampirskih orgel, ki jih nato pogoltne rafal bobnov in Sorcerer že kričijo o deželi ognja in žvepla. Paradni konj albuma je dejansko ta melanholični ambient, ki polzi iz vsake pore prvenca Parižanov. V primerjavi z neposrednostjo metalkorovskega tekstopisja je plošča Devotion venec živih metafor in odrezavih enovrstičnic, s katerimi bend utrjuje témo, zadano že z objokanim vitezom, ki krasi naslovnico. 

Nekaj posrečenega kontrasta vzklije tudi s pomočjo gostov. V komadu In the Arms of Mortality se denimo pojavijo trenutno najatraktivnejši britanski hardkoraši Guilt Trip, katerih značilne sirenaste kitare preseka postrockovski uvod tega komada. Plod je katarzično izmenjevanje med crossover in melodičnim hardkorom, ko bend turobno poudarja mantro plošče Devotion: »Če lahko krvavimo, lahko tudi trpimo.« Bend očitno razume pomen koncepta in tematike lastne glasbe, največ pa obeta, kadar si dovoli biti nekoliko daljši. Someone Else's Skin, zadnja in tudi najdaljša skladba na plošči, v sedmih minutah odlično prikaže identiteto tega benda. Glasbeniki črpajo navdih iz neštetih elementov znotraj in onkraj lastnega žanrskega okvira, segmenti komada so tako stilsko počrnjeni. V hardkor vstavijo nežnejše ambientalne premore, med komadom pa plastijo odtenke black metala in screama, kolikor se da hvaležno, nazadnje slišano v glasbi vrhunske belgijske zasedbe Oathbreaker.

Album Devotion je odlična predstavitev francoske zasedbe Sorcerer, v kateri si bend vzame čas in bolj smelo izoblikuje lasten zvok. Ta temnejša verzija hardkora, ki bolj poudarja pripovedništvo, bo najverjetneje našla zavetišče v ušesih ljudi, ki jih primitivnost žanra več ne navdušuje. 

Relief is a privilege
If it bleeds it will suffer again
Overtaken by our doubts
No one stay safe and sound