Opal Tapes, 2017

Za imenom Sote se skriva iranski elektronski glasbenik Ata Ebtekar, ki se je sicer rodil v Hamburgu, nato prvo desetletje življenja prebil v domovini svoji staršev, od koder so se zaradi iransko-iraške vojne ponovno preselili v Nemčijo. Pri sedemnajstih pa je že sledila njegova selitev v ZDA - natančneje v Kalifornijo -, kjer je študiral zvočno umetnost in kasneje tudi sam tam poučeval. Ebtekar se je zdaj s svojo družino šele pred štirimi leti ponovno vrnil v Teheran, kjer dandanes poučuje računalniško glasbo in zvočni dizajn. V iranski prestolnici je med letoma 2015 in 2016 izvedel šest nastopov, posnetke katerih je izdal na kaseti, naslovljeni Hardcore Sounds from Teheran. Posnetki so izšli pod streho pred petimi leti ustanovljene angleške založbe Opal Tapes, tako kot tudi album Sacred Horror in Design, ki je predmet tokratne Tolpe bumov. Od leta 2014 tako z njegovega naslova pod imenom Sote prejmemo po en album na leto. Sicer pa je pred natanko dvajsetimi leti pod imenom Atax izdal single Enjoy the Trip, skozi leta pa je nato vsake toliko izdal kako kratkometražno zadevo, tudi pri čislanih založbah tipa Warp ali Sub Rosa.

Na aktualnem albumu sta se Ebtekarju pridružila še Arash Boluri na santurju - tako rekoč citrah, ki so iranski nacionalni instrument - in Behrouz Pashaei na sitarju. Stvaritev, ki je nastala po naročilu berlinskega festivala Club Transmediale, tako spaja elektroniko s tradicionalnima perzijskima instrumentoma, napovedali pa so jo kot »perzijsko techno apokalipso«. Gre torej za enega izmed projektov, ki si prek spajanja tradicionalnega in sodobne elektronike pravzaprav prizadevajo za ohranjanje in nadgradnjo folklornih tradicij. Zadevo je trojica posnela v živo letošnjega februarja v Teheranu, v okviru sodelovanja festivala Club Transmediale in teheranskega SET Festivala. Na ta način je Ebtekar pravzaprav ponovno tudi povezal Iran in Nemčijo, torej obe svoji domovini.

Sacred Horror in Design je predvsem raziskujoče naravnana stvaritev, ki prepleta tradicionalne strunske zvoke santurja in sitarja z Ebtekarjevim temačnejšim dronanjem. V večini komadov je elektronika predvsem zvočna postelja za Bolurijevo in Pashaeijevo igranje, le mestoma Ebtekarjevo zvočenje močneje poseže tudi v ospredje. Pri tem najbolj izstopa zadnji komad Holy Error, ki se tudi najbolj približa prej omenjeni najavi albuma kot »perzijske techno apokalipse«. Sicer pa je Sacred Horror in Design precej narativno zastavljen izdelek. Od uvodnih prejkone ambientalnih Flux of Sorrow in Boghze Esfahan namreč prek precej tradicionalno zvenečih komadov preide do apokaliptično mrakobnega zaključka. Trojica glasbenikov je s svojim nastopom, dokumentiranim na tej plošči, ujela dialektičnega duha starodavne perzijske kulture v sodobnem Iranu.