Wrasse, 2015

Groteskna poenostavitev zvrsti svetovne glasbe je praktično posledica različnih frustracij, ki jih prvenstveno povzroča stvarna neotipljivost mnoštva in kompleksnosti glasbenih manifestacij, ki veljajo za tipične v najrazličnejših kulturnih okoljih. Z drugimi besedami je svetovna glasba sinonim za tališče tisočerih različnih kulturno-geografsko pogojenih ustvarjalnih praks. Običajno jo širše poslušalstvo prepoznava kot vse tisto, kar ni zahodno zveneče. Posledično ni tako nič neobičajnega, da je ena izmed temeljnih topik v tovrstnih godbah prav iskanje, zagovarjanje, ohranjanje in cenjenje kulturne identitete, ki naj bi jo v mnogih primerih zasenčil invazivni kapitalistični Zahod. 

Souad Massi se je na nedavno izdani plošči »El Mutakallimûn«, ki v prevodu pomeni »mojstri besednega izražanja«, obrnila k povedni arabsko-andaluzijski poeziji. S slednjo je poskušala čim širšemu poslušalstvu prikazati duhovno in materialno očarljivost muslimanske identitete, ki zaradi številnih militarističnih in političnih diskurzov ter zahodnih medijskih struktur še vedno trpi pod kremplji svetovne brezbrižnosti. 

Massijeva je že pred vzponom lastne kariere v začetku devetdesetih let zaslovela v alžirski politični rock zasedbi Atakor. V besedilih izražene kritike na okrožna politična dogajanja, s katerimi je zasedba zlezla pod kožo več množicam, so Massijevo postavile v vlogo tarče številnih smrtnih groženj, zaradi česar je tik pred začetkom drugega tisočletja zapustila zasedbo in se preselila v Pariz. V začetku solo kariere se je znotraj skromnega in melanholičnega instrumentalnega ovoja sprva izogibala političnim frakcijam in raziskovala predvsem lastno razumevanje ljubezni in izgube. 

Kot politična aktivistka se Massijeva v svojem diskografskem repertoarju prav dolgo ni upirala ustvarjalnemu prepletu tradicionalne poezije z aktualnimi političnimi trenji. Izvajalka zastopa stališče, da je poezija oblika umetnosti, ki želi razburiti, izpostaviti in se razprostirati onstran sodobnega časa. Z novo ploščo »El Mutakallimûn« se je zoperstavljala strahu pred izginjanjem arabske kulture. S svojstveno interpretacijo in manipulacijo izbranih tekstov vplivnih arabsko-andaluzijskih pesnikov, ki so delovali od 9. stoletja naprej, je namreč posredno opozorila širšo poslušalsko publiko na vsesplošno pomanjkanje zgovornosti o muslimanski identiteti in njihovi kulturni dediščini. S premišljenim korigiranjem obstoječe poezije je v posamičnih skladbah odpirala različna vprašanja o osebni in kolektivni identiteti, zgodovini alžirsko-arabske kulture, politiki znanja in ljubezni.

Izražene misli o svobodi, tiraniji in nasilju so bile prisotne že v najzgodnejši arabski poeziji, iz katere je avtorica črpala ideje pri metaforični konstrukciji sodobnega sveta. Četudi Alžirija - država, v kateri je Massijeva odraščala - za razliko od sosednjih držav v zadnjem obdobju ni trpela neposrednih političnih pritiskov, je avtorica na zadnjem albumu konsistentno vzpostavljala določene dvome o spontanosti tamkajšnjega družbenega reda. Po drugi strani pa je  poudarjala, da določenih travm, ki jih je sprožila državljanska vojna v osemdesetih letih, ni mogoče povsem izkoreniniti iz mentalitete družbe. Avtorica je ob izidu svoje pete studijske plošče upala, da se bo njeno sporočilo s plošče dotaknilo ne le razseljenih muslimanskih skupnosti po vsem svetu, temveč tudi vseh tistih, ki so pripravljeni spregledati obstoječe stereotipe. 

Tukaj bodo morda razočarani tisti, ki so pričakovali tradicionalno arabsko uglasbitev in temperamentne vokalne izstrelitve. Njen glas, ki ga izmenično spremljata akustična kitara in oud, ostaja skozi deset skladb na plošči praktično nespremenljiv. Avtorica je pri podajanju vsebin ostala zvesta alžirski arabščini in arabski pesniški zapuščini, vendar je slednji zavila v ohlapne kantrijaške in folkovske instrumentalne kompozicije, zaradi česar so deloma zbledela še tako poetična sporočila o pomembnosti njene kulture. Na tem mestu se nekako vzpostavljata političnost in ambivalenca plošče, ki jasno kažeta na avtoričino tendenco po dosegu čim širše publike. Zdi se, kot da se je avtorica na plošči posluževala glasbenih žanrov, ki že vrsto let v različnih intenzitetah prežemajo zahodni zvok. Vredno je pripomniti še to, da se že znotraj zahodnega zvočnega kozmosa, posebej v folkovskih in indie zvrsteh, srečujemo z vse številnejšimi in posledično tudi vse bolj podobnimi ženskimi vokali, zaradi česar se tudi kriteriji stopnje prepoznavnosti poostrujejo. Massijeva si je posledično z vpeljavo že premnogokrat recikliranega folkovskega stila svojo misijo le otežila. 

Drugi očiten poskus avtoričinega brisanja ločnice med evropsko in arabsko kulturo je mogoče zaslediti tudi v skladbi Faya Layla, ki je pravzaprav prevedena arabska različica Shakespearove tragedije Romeo in Julija. Ljudem je želela ponuditi priložnost, da bi odkrili lepoto arabske kulture, ki je po njenem mnenju povsem diskreditirana. Pravi, da »nismo barbari«, temveč civilizacija, ki je svetu ponudila velike dosežke v znanosti, matematiki, filozofiji in poeziji. S to težnjo po približevanju širši poslušalski skupnosti je z že drugod uveljavljenimi in ponotranjenimi zvočnimi shemami morda dosegla ravno nasprotni učinek. Marsikdo bi zaradi njene gorečnosti do ohranjanja »izginjajoče kulture« želel slišati tudi samo oživitev vzporedno »izginjajočega zvoka«, vendar izdelek ne izpolnjuje tovrstnih pričakovanj.