Speaker music: Black Nationalist Sonic Weaponry

Speaker music: Black Nationalist Sonic Weaponry

Recenzija izdelka
17. 7. 2020 - 19.00

Planet Mu, 2020

 

V duhu globalnega protestniškega gibanja, ki je vzniknilo kot odgovor na policijsko represijo v Ameriki in ostaja inherentno povezano z decentralizirano družbeno mrežo Black Lives Matter, je venomer smiselno in aktualno opominjati tudi na izvor techno glasbe in njeno gentrifikacijo. V širšem polju družbene recepcije techna kot rastočega kulturnega gibanja ga publika, ki seveda ni neločljiva od same organizacije takšnih glasbeno-plesnih dogodkov, asociativno avtomatsko reducira na oznake, kot je Berghain, drage festivalske karte, šmekerska sončna očala z roza filtrom in ketamin, medtem ko se v evropskih klubovjih, kjer so torej dobrodošli belci v temnih oblačilih, na vsakodnevni ravni temnopoltim obiskovalcem v spremljavi slovesa v stilu, kot je Sorry, not today, vrata pred nosom zaloputnejo.

Zaradi pomanjkanja diverzitete na plesiščih in torej blanžiranja žanra samega je v New Yorku baziran teoretik, kurator in analist ritmov DeForrest Brown Jr., ki ga v današnji Tolpi bumov obravnavamo skozi prizmo njegovega najnovejšega soničnega dolgometražca Black Nationalist Sonic Weaponry, lani k akciji pozval s projektom Make Techno Black Again, ki trga celofan in proslavlja ter opozarja na detroitsko poreklo techna. Inštitucijski konteksti, v katerih se dogajajo kognitivno neozaveščena ritualizirana telesna gibanja, se na novem albumu razkrijejo v svoji degradirajoči podobi, skozi nekakšen kolaž poezije, traktatov temnopoltih teoretikov in frakturiranih tolkalskih vzorcev v spremljavi hrupa, šumenja in mimobežnih rezkih ter skalovitih zvočnih partikularij. Prek teh avtor s svojim glasbenim delom meri na prebodena marginalizirana telesa in mikroagresije, nekakšno mučenje, ki preoblikuje in nakazuje naš način dojemanja družbenokulturnih praks.

Morda je smiselno opomniti tudi na posledice pristranskosti ameriške pravne zaščite kulturne dediščine, o katerih v okviru organizacije WIPO na konferencah tečejo aktualne debate folkloristov in antropologov. Definicije, vključujoče asimetrična razmerja moči, pripeljejo West to the rest in tudi The rest to the West. Seveda s to razliko, da glasba Britney Spears zaradi avtorske zaščite ostaja pravno legalna in originalna, elementi ter prakse raznoraznih kulturnih diaspor, med katere spada tudi glasba, pa ostajajo definirani kot tradicionalno znanje, torej kolektivna lastnina, ki brez zmožnosti po zahtevi poplačila legalno ostaja žrtev zlorab in kulturne apropriacije. Posledica tega aspekta globalizacije pa je vznik apropriativnih žanrov, med katere lahko štejemo World Music ali v devetdesetih letih prejšnjega stoletja popularen ethno-techno, ki v naše dnevne sobe zaseje zvočne palme.

No, pa se vrnimo k samemu zvenu in vsebini albuma Black Nationalist Sonic Weaponry. Izdaja je lep primerek tako imenovanega stereomodernizma, enega od odvodov dekolonizacijskega procesa, ki prek raziskovanja korelacij med zmožnostmi modernih tehnologij na eni strani ter pan-afrikanizmom na drugi odpira nove poglede na sodobno glasbo in njene izvore. V okviru dotičnega albuma je zanimivo izpostaviti diskrepanco takšne glasbe v primerjavi s širšim dometom podobne raziskovalne hibridne glasbe, ki povezuje elektroniko in druge žanre, v okviru katere sama vsebinska sporočilnost ponavadi skuša ostati čim bolj latentna, kjer pomen torej kolapsira v taktilnost samega zvena oziroma fiziologijo glasbe in se tam zasidra kot nekakšen živ organizem, ki ustvarja prepih, se odbija z ene na drugo stran, a hkrati ostaja v polju stereo spektra.

V primeru Brownovega soničnega izdelka pa se konkretno in abstraktno dopolnjujeta. Zven se ne podreja nobeni ustaljeni obliki, ampak stremi k preseganju zvočnih okvirjev, čeprav kontinuiteto istočasno določa ritem mašina, ki žge od začetka do konca albuma. Celota deluje kot nekakšna simfonija transgeneracijskih krikov zatiranih, kjer se nepredvidljivo izmenjujejo visoki toni, ki se izvijajo basovskemu črevesju, vse skupaj pa na določenih točkah albuma začini eksplicitna poezija, ki zahteva pravico, solidarnost in prostor zase, kar je jasno razvidno že iz naslovov določenih komadov. Brown se je pri ustvarjanju samega albuma očitno boril s stoletja trajajočim prikritim nasiljem, ki v ne ravno značilno plesnem techno izdelku z rezkim free-jazzovskim saksofonskim vložkom v zadnjem komadu sega po vrhuncu, a ga uspešno – vsaj zaenkrat – še ne doseže. Pri Black Nationalist Sonic Weaponry gre navsezadnje za študijo ambienta, v katerem glasba odigra vlogo soničnega orožja, in ne obratno. In če zaključimo s citatom teoretika Matthewa Scotta: The fighter plane is louder than the concert. You can feel the first rumble beneath the second, even though everybody ignores it.

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness