Thrilling Living in Night School Records, 2020

Lepo pozdravljeni v tokratni ediciji Tolpe bumov, v kateri bomo predstavili drugo izdajo neworleanske zasedbe Special Interest. Leta 2015 sta jo ustanovili vokalistka Alli Logout in kitaristka Maria Elena kot enkraten projekt za koncert v kleti, na katerem sta glasne kitarske rife združili z udarnimi ritmi ritem mašine. Toda enourni eksperimentalni projekt je hitro prerasel v nekaj veliko večjega, ko sta se dvojcu pridružila Ruth Mascelli na sintetizatorju in Nathan Cassiani na basu. 

Občutek mladostniškega upora in nezadovoljstva z družbo zasedba usmerja skozi zvočno fuzijo preteklih in sedanjih glasbenih trendov. Gre za bend, ki ga je težko glasbeno opredeliti. Po vzoru newyorške no wave scene iz sedemdesetih let so Special Interest ustvarili glasbeno polje, na katerem se anarhopunk spopada z elementi intenzivnega industrial techna ter karizmatičnega glam rocka. Glamurozna umetniška vibracija sedemdesetih je začinjena s sarkastičnimi, a hkrati iskrenimi besedili, ki se vrtijo okrog sodobnih vprašanj ter osebnih zgodb, ki jih je mogoče razumeti tudi v širšem kontekstu. 

Njihovo glasbo vodi nihilizem, element, ki je postal del podobe skupine in njihovega slogana - Trust No Wave. V intervjuju za spletno revijo Antigravity članici zasedbe razložita temačni pomen, ki se skriva v njihovem geslu. Poudarjata, da gre dejansko za glasbeno-snobovski način izražanja nihilizma, saj zagovarja stališče, da “zaupanje nobenemu valu” pomeni, da ne smemo ničemur zaupati. Po njihovem mnenju je vse tako zajebano in po naravi sprano, da nič ni takšno, kot se zdi.

To sporočilo o zavrnitvi družbe se prvič pojavi v uvodni skladbi Young, Gifted, Black, In Leather na prvencu Spiraling iz leta 2018. Z debijem so se Special Interest predstavili kot eksperimentalna kitarska zasedba, ki ruši meje zvočne strukture in očitno sledi lastnim pravilom ustvarjanja glasbe. V manj kot tridesetih minutah nas skupina popelje v klavstrofobično klet v New Orleansu, kjer združuje ostre kitarske melodije z nekoliko mehkejšimi sintetičnimi ritmi. Glasbo vodijo jezni kriki vokalistke Logout, ki tu in tam preidejo v histeričen smeh, kar prispeva k temačni atmosferi. In čeprav se je prvi album izkazal za nekoliko ambicioznega in posebnega, saj se bistveno razlikuje od druge punkovske glasbe, ki je nastajala v zadnjih letih, manjka občutek zagnanosti, ki bi pritegnil pozornost poslušalca in ga hipno zapeljal skozi celoten album. 

Za to pomanjkljivost pa se je oddolžil letošnji drugi album The Passion Of, ki je junija izšel pri ameriški založbi Thrilling Living ter pri britanski Night School Records. Zasedba se zdaj vrača zrelejša in izkušenejša, saj je svoje ustvarjanje nadgradila z vpeljavo novih glasbenih pristopov, ki kažejo, da so člani sposobni veliko več od tega, s čimer so nam postregli na prvencu. Vriskajoče kitare, ki so prevladovale v prvem albumu, se zdaj spopadajo z eksplozivnimi elementi industrial techna, kot so hitri, ponavljajoči se ritmi in temačne, včasih celo strašljive sintetizatorske melodije. 

Tako že v uvodni skladbi Drama morbidni zvoki sintetizatorja prevzamejo vodilno vlogo in ustvarijo podton uničenja in opustošenja, ki spremlja tudi preostali del albuma. V skladbah Tina in Don't Kiss Me In Public zasedba prinaša razburljivo klubsko vzdušje s težkimi udarci ritem mašine, ki gredo z roko v roki z vibrirajočimi basovskimi linijami in neobvladljivimi kitarskimi rifi. Skladbe na trenutke spominjajo na zgodnji material belgijske industrialne zasedbe Front 242, ki je bila dejavna v osemdesetih letih. Zvoku albuma sledi apokaliptična kulisa, saj se vse skupaj sliši, kot da zasedba prireja praznovanje ob koncu sveta.

Razgibano vzdušje se stopnjuje z besedili vokalistke Logout, ki jih vrže kot krike brez ozira na glasbo. V albumu pevko vznemirjajo osebni ter družbeno-politični problemi, ki so žal del našega vsakdana. Predstavlja situacije, ki so značilne za divji uporniški duh mladih in njegov odnos s sodobno, nekoliko konservativno družbo, kar pogosto vodi v konflikt in nihilističen odziv. They called us scum of society, noise is not their enemy - zavpije na skladbi Disco III. 

Album The Passion Of je precej bolj dinamičen in progresiven od prvenca Spiraling. Skladbe povezuje intenziven tok, ki med poslušanjem izzove številne občutke - od jeze do brezskrbnosti. Special Interest so uspeli spakirati ves čudoviti kaos, ki se lahko zgodi med dvema čustvenima skrajnostima, album The Passion Of pa podrobno ilustrira, kako vse to zveni.