Profound Lore Records, 2024

Enačba za določanje nastanka določenega žanra in njegovega razvoja je nemalokrat prekompleksna za analitično reševanje. V sebi namreč vsebuje težko določljive spremenljivke, kot so kraj, čas, družbene okoliščine, vsi sodelujoči in mnoge druge spremenljivke. Prav iz teh razlogov se pogosto zadovoljimo z določenimi približki, ki v grobem še vedno dovolj dobro opišejo razvoj glasbenih subkultur v odvisnosti od časa. Kljub temu se natančnost rešitev takih problemov razlikuje od primera do primera, zato je v prvi vrsti smiselno obravnavati intuitivnejše zglede. Eden takih je zagotovo black metal, ki je svojo pravo podobo razvil v zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Zapuščino osemdesetih let sta utrdila surovo vreme in globoka tema evropskih nordijskih držav v glasbo, ki jo danes poznamo kot drugi val black metala. Če pa je temu tako, ni razloga, da se tudi preostale države, ki ustrezajo zavidljivim kriterijem, kot sta dovolj malo sončnih dni in peklensko nizke temperature, ne bi preizkusile v izdelavi tega nesrečnega metalskega odvoda. Tokrat oddajo posvečamo kanadski zasedbi Spectral Wound, ki je v petek pri založbi Profound Lore izdala novo ploščo Songs of Blood and Mire.

Album predstavlja četrti izid teh obujevalcev black metala. Njegov predhodnik, A Diabolic Thirst, je med melanholičnimi dušami požel precej uspeha in se leta 2021 vpisal med najopaznejše izdelke tega temačnega odvoda. Na tej plošči so Spectral Wound uspeli združiti vse nezgrešljive značilnosti mnogih velikanov drugega vala, konglomeratu pa so vdihnili še izjemno divji in srdit značaj, ki ga zmore prikazati le malo zasedb. Ikonična in še vedno čislana zapuščina je predvsem na zadnjem albumu dominirala in ni dopuščala dodatnega eksperimentiranja ali vrivanja drugačnih, morda nekoliko bolj pisanih glasbenih vplivov. Posledično se je turobno montrealsko podnebje manifestiralo v že predobro poznanih kitarskih rifih, ničkolikokrat recikliranih akordih in že zdavnaj zaprašenih melodijah.

Dobro definirana zapuščina žanra, ki ima globoko v sebi zakopane tremolo kitarske linije, kričeče vokale, blast beate in disonantne linije, skupaj s kultnimi navdušenci mnoge zasedbe potiska v brezizhodni kot, iz katerega prilezejo le najambicioznejše in uspejo metalski množici ponuditi nekaj svežega. Iz tega brezizhodnega položaja se z novim albumom prebijajo tudi Spectral Wound. Na zadnjih dveh ploščah so se trudili stare vzornike potisniti nekoliko na stran in v svoji glasbi ustvarili dovolj prostora za bolj gruvaško orientirane rife, melodične kitarske pasaže in pankovske ritme. Kljub dodanim elementom je zasedba ostala zvesta zvoku, ki ga je razvila na predhodnji plošči. Sedem skladb le redko odstopi od okrutnih rifov, ki jih neprestano, toda učinkovito podpirajo blast beati.

Že od vzpona drugega vala je k njegovi neposlušnosti ključno prispeval pristop do produkcije glasbe. Cenena snemalna oprema in primanjkljaj napora sta v glasbi ustvarila edinstveno atmosfero, ki mnogim zasedbam še danes služi kot nedosegljiv ideal. Spectral Wound so na prejšnjem izidu izbrali precej bolj uhojeno pot, kar je doprineslo k primanjkljaju edinstvene osebnosti celotnega izdelka. V nasprotju s tem zveni nova plošča precej manj ortodoksno. Skladbi Less and Less Human, O Savage Spirit denimo poveljuje bas, ki neustavljivo vodi kitare za seboj, kar je za žanr, ki izrazito zanemarja nižje frekvence, izredno neobičajen pristop. Album prav tako nekoliko več luči usmeri v vokalista Jonaha, ki se je kot odličen vokalist izkazal že v zasedbi Ensorcelor. 

Tudi letos so Spectral Wound torej uspeli navdušencem klasičnega obdobja ponuditi izvrstno ploščo, ki se ne trudi krotiti svoje jeze in srditosti. Neskončno hlepenje po izpopolnjevanju glasbene ideje iz nje posrka iskrenost in ustvarjalnost, ki so ju Spectral Wound uspeli predstaviti že na svoji drugi plošči Infernal Decadence, aktualna plošča pa predstavlja razvijanje godbe, ki jo je zasedba skovala na tretjem albumu A Diabolic Thirst. Že tedaj se je oddaljila od prostodušnosti in melodičnosti drugega albuma, zaradi česar se je glasba nekoliko lažje povezala s poslušalcem in v njem pustila nezamenljivo izviren odtis. Songs of Blood and Mire je tehnično najbolj dovršen izdelek zasedbe, ki se od vseh svojih vplivov še nekoliko bolj odmika. Po zadnjih dveh izidih je tako očitno, da zasedba stremi h kovanju glasbe, ki je ne bi več opredelili za skupek ikoničnih značilnosti zasedb, kot so Behexen, Gorgoroth ali Tsjuder, temveč bi jo pojmovali kot zvok zasedbe Spectral Wound.