Artoffact Records, 2020

Kanadska samooklicana peace punk zasedba Spectres, ki ji nocoj namenjamo pozornost z recenzijo novega albuma Nostalgia, je na svojo glasbeno pot kot dvojec stopila leta 2004. Ustanovna člana Brian Gustavson ter Steve Hanker sta z nekaj zgodnjimi demo posnetki hitro zbudila pozornost manjših založb, kar ju je tudi spodbudilo k jačanju bendove postave. Pridružil se je še cel kup ljudi in po novem petčlanska zasedba takrat še pankerskih mulcev je pričela trnovo glasbeno pot alter banda, ki se, sodeč že po naslovu plošče v fokusu tokratne Tolpe bumov, še vedno najraje nostalgično ozira nazaj k idealom in principom preteklega, nikoli zares izživetega časa. 

V šestnajstih letih delovanja je s tega alternativnega glasbenega vagona kajpak izstopilo nekaj članov, med njimi tudi Steve, a so nanj skočili novi, zato Spectres že vedno delujejo kot petčlanska zasedba. Prvih šest let delovanja so bend - poleg rošad v članstvu - zaznamovali izidi v krajših formatih, razni singli in EP-ji, leta 2010 pa so izdali prvi dolgometražec Last Days. Pričelo se je desetletno cijazenje od založbe do založbe, dokler niso prišli v stik z Artoffact Records, ki jim je ponudila tretma, kot se spodobi. Artoffact Records ni le izdala njihove najnovejše plošče Nostalgia, temveč je ob tem poskrbela še za cel all-inclusive paket z remastri vseh treh bendovih predhodnih plošč. Trojica predhodnih albumov sicer sije v veliko temnejših odtenkih kot aktualni Nostalgia. Spectres so namreč v svojem nostalgičnem obujanju osemdesetih let zavzeli precej nišno pozicijo in se naslonili na žanr, o katerem ni toliko govora - namreč deathrock aka pankerski brat goth rocka. Vendar so s tem žanrom na novi plošči v veliki meri pretrgali vezi ter skozi vrata spustili nove vplive shoegaza, post-punka in new wava.

Album Nostalgia briše surovost prvenca Last Days, na njem tudi ni temačne ambientalnosti s plošče Nothing to Nowhere in prav tako tu ni agresije predhodnika Utopia. Ostaja pa konstanta v njihovi diskografiji, posebna senzibilnost za pop melodičnost, bendova vrlina pisanja catchy kitarskih rifov, bas linij in besedil. Takšen efekt je glavni gradnik praktično vseh pesmi na novi plošči, ne glede na to, ali gre za komade v klasični new wave liniji ali komade, ki za kak trenutek še vedno prav po pankersko razgrajajo. Bendove sodobne somišljenike bi lahko iskali denimo v Soviet Soviet ali z ozirom na punk etos morda tudi v Diät, če pa pogled nostalgično obrnemo v preteklost, bi jih predvsem glede na uporabo vokalov lahko primerjali z zasedbo Echo & the Bunnymen ali celo z New Order. 

Spectres z melodično nalezljivostjo zgrabijo že v prvem komadu The Head and the Heart in ne popustijo vse do konca zadnje, devete pesmi Along the Waterfront. Veliko zasluge za to gre pripisati igri kitar Adama Mitchella in Zacha Bataldena, ki ustvarja idiličen večplasten preplet melodij. Poleg tega ključno vlogo odigra tudi Brianov pretežno romantično intoniran vokal. Melodičnost bend drži tudi v intenzivnejših pankerskih komadih, kakršen je denimo v Pictures from Occupied Europe, ko se z elementi ponavljanja refrenov in energično nabitostjo ne izgubi občutek optimizma, kljub temu da se besedila ukvarjajo s temami odtujenosti ali cinizma sodobne družbe. Spectres v tem smislu ostajajo zvesti predvsem anarhopankersemu etosu, iz katerega izhaja dobršen del deathrocka, žanrska pogruntavščina peace punk pa naposled le pridobi na kredibilnosti, tako v liniji sporočilnosti kot v liniji zvena.

Po eni strani bi morda lahko obžalovali odločitev, da so Spectres na albumu Nostalgia pretežno pretrgali vezi z deathrockom. Veliko sorodnih zasedb je namreč v procesu obujanja alternativnih osemdesetih zalila poplava enoličnega post-punka, primanjkljaj izvajalcev, ki bi iskali identiteto tudi v sivih conah žanrskih nians, pa je vedno večji. Morda so tudi Spectres s takšno potezo izgubili delček svoje prvinskosti, ampak res le delček. Nostalgia je eden močnejših izdelkov v bendovi diskografiji, produkcija na plošči je za bend takšnega DIY kalibra izjemna, zasedba pa dokaže tudi, da v sebi še nosi skrajno dovzetnost oziroma sposobnost za vzbujanje nostalgije po nečem nikoli doživetem.