New Amsterdam Records, 2023

Album Behind the Wallpaper, ki je v začetku marca izšel pri založbi New Amsterdam Records, je čvrsto ukoreninjen v zahodno harmonsko in melodično hegemonijo. Gre za sodelovanje nadvse čislanega Spektral Quarteta in vokalistke Julie Holter, ki sta izvedla kompozicije skladateljice Alex Temple. Temple redkokdaj sledi čistemu glasbenemu jeziku, v svojih kompozicijah namreč prepleta tradicionalen klasični zvok z manj otipljivo konturo popularne glasbe, kar je moč slišati tudi na plošči Behind the Wallpaper.

Proto album, ki je bil sprva zamišljen kot venček štirih pesmi, je izšel že leta 2013, dve leti kasneje pa se je kvartetu pridružila še Julia Holter. Z vidika zvočnosti se skladateljica na albumu močno oklepa konvencionalnega, kar v tem primeru pomeni precej ozko izraznost posameznih inštrumentov. Vendar pa skladateljica namesto tega veliko pozornosti nameni liričnemu razvoju in odnosu med vokalom in inštrumentalno glasbo. Aranžmaji so popolnoma uravnoteženi, kar od študirane skladateljice pravzaprav pričakujemo. Vendarle pa gre za formo, ki je veliko bližje opereti ali muzikalu kot operi, zato se zdi pomembno, da lahko kompozicijam prisluhnemo tako z vidika popularne glasbe, ki vanje zavestno priteka, kot tudi z vidika pozicije takšnega albuma v polju umetnostne glasbe. 

Kot Temple sama izpostavi v enem od intervjujev, jo v njeni kompozicijski praksi zanima predvsem raziskovanje povezav med stvarmi, ki domnevno ne sodijo skupaj. Skozi popačenje in rekombinacijo ikoničnih zvokov poskuša ustvariti lasten glasbeni svet, ki je pogosto nadrealističen, kriptičen in fantazijski. Fantazijskost je tudi pojem, h kateremu bi se zatekli pri hitrem opisovanju albuma. Ker Temple uporablja nadvse dostopen glasbeni jezik, ki vključuje celoten spekter kompozicijskih tehnik, lahko zaključimo, da na področju umetnostne glasbe album Behind the Wallpaper ne bo dvignil veliko prahu. 

To pa je del cikličnega problema hermetičnosti in elitizma, ki se v veliki meri še vedno drži miljeja zahodne tradicionalne glasbe. Ko se Spektral Quartet v svojem predstavitvenem tekstu označi za neopravičljive uničevalce vrednot buržoazije, tega skorajda ne moremo vzeti resno. Idejo godalnega kvarteta je skozi 20. stoletje buržoazija pravzaprav apropriirala do te mere, da si težko predstavljamo delovni narod, kako v svojih ponošenih, v Trstu kupljenih jeans hlačah uživa v takšni muziki. Umetnostna glasba je status in je privilegij.

Stekleni strop, v katerega se zaleti plošča Behind the Wallpaper, je ta, da v umetnostni glasbi ni zares veliko prostora za čustva. Ali pa morda vsaj ne za občutke, ki so preveč oddaljeni od melanholije, hrepenenja, ponosa ali otožnosti. V tem pogledu bi ta svet še vedno lahko označili za precej patriarhalen. Bolj igriva, naivna in radovedna glasba manjšin je vedno potisnjena nižje na hierarhični lestvici, zaradi česar pravzaprav ločimo opero od operete ali pa muzikal in afroameriško tradicionalno glasbo od krovne zahodne klasične tradicije. Ne glede na to, da je delo Alex Temple odličen primer sodobne kompozicije, ki gradi na inkluzivnosti in premostitvi prepada med poslušalci in poskuša hermetični svet umetnostne glasbe odpreti raznolikostim življenja, obstaja problem, da ga institucije, ki v tem svetu razpolagajo z močjo, ravno zaradi njenega izhodišča ne bodo jemale resno. 

Prav tako je glasbeni jezik, ki ga poskuša osvoboditi, še vedno preveč močno zaznamovan, da bi sam po sebi predstavljal kritiko sistema, iz katerega izhaja. Torej – ali glasba sledi eksplicitnim in implicitnim pravilom sistema in je vrednotena v relaciji do vzpostavljenih ikon znotraj tega sistema ali pa pravila zavrača in vzpostavlja svoja lastna. Vendar pa jo v tem primeru sistem spremeni v podkategorijo, ki mu ne predstavlja nobene grožnje. Iz nastavka, ki bi porodil gibanje, se razvije žanr. 

Alex Temple na albumu Behind the Wallpaper torej do neke mere uspe z združevanjem dveh svetov, ki ne sodita skupaj. Vidi se, da je kljub nekaj političnim opazkam še vedno prej skladateljica kot pa aktivistka, kar je nedvomno tudi eden od razlogov, da album zveni tako domače, nežno in prijetno. Vsekakor pa pri tovrstni, vsaj površinski politizaciji umetniškega delovanja pogrešamo še več intersekcionalnosti tako v misli kot v zvoku.