SPELLLING: THE TURNING WHEEL

Sacred Bones Records, 2021

Medtem ko je Slovenija praznovala svojo 30. obletnico obstoja in so se na eni strani obujali romantični spomini na osamosvojitveno vojno leta 1991, na drugi pa kontempliral nezavidljiv in neperspektiven položaj mlajših generacij, je ameriška glasbenica Chrystia Cabral, bolje poznana pod psevdonimom Spellling, izdala svoj novi album The Turning Wheel. Ploščo je sicer želela izdati že jeseni 2020, a se je zaradi koronavirusa zamaknila tudi ta izdaja. The Turning Wheel seveda nima nič skupnega z osamosvojitvijo Slovenije, kaj šele s praznovanjem njene okrogle obletnice, a zagotovo se tematsko poveže s tem specifičnim časom in prostorom, ko življenje predstavi kot kolo sreče.

Chrystia Cabral prihaja iz Kalifornije, po poklicu je učiteljica, z glasbo pa se je pričela ukvarjati leta 2015, ko se je soočala z izgubo ljubljene osebe. Da bi se lahko konkretneje posvetili novemu albumu The Turning Wheel, moramo najprej omeniti njena zgodnejša dela. Leta 2017 je samozaložila prvenec Pantheon Of Me, leta 2019 pa je že izdala svoj prvi album pri založbi Sacred Bones z naslovom Mazy Fly. Za obe izdaji je prejela kar nekaj kritiških pohval; Bandcamp je album Pantheon Of Me razglasil za četrti najboljši album leta, The Guardian pa je singel Hard to Please označil za najboljšo skladbo, ki zveni, kot da se Solange ogleduje v uročenem ogledalu.

Glasba Chrystie Cabral v prvi vrsti predstavlja zatočišče, zavetje, kjer lahko v miru osmisli svoje okoliščine in Življenje samo, z vsemi vzponi in padci, pričakovanji, pridobitvami in izgubami. Njeno glasbo odlikujeta dva enakovredna aspekta; lirični in zvočni. Zvok prvih dveh albumov bi lahko opredelili kot eksperimentalni dark soul, pomešan z dobršno mero popa, glasbene podlage pa odlikuje predvsem sintetizator zvoka, zato bi mu lahko pripisali tudi prvine darkwava. Opisano pa ne velja tudi za najnovejšo plato, ki se vsebinsko sicer čudovito vključuje v celoten domišljijski svet Chrystie Cabral, a je zvočno nekaj čisto drugega. The Turning Wheel je realizacija fantazije, o kateri je razmišljala avtorica, navdihnjena z orkestrsko pop glasbo iz sedemdesetih.

Album sestavlja dvanajst skladb, ki so skupaj dolge slabo uro, razdeljen pa je na dva sklopa, tistega nad (above) in pod (below). Prvih šest skladb sodi v kategorijo above, odlikujeta pa jih nekoliko bolj razgiban instrumentalni nabor in topel prizvok, medtem ko zadnjih šest skladb, below, zveni bolj temačno, zvočno jih najbolj definira sintetizator in torej zvenijo bolj kot skladbe s prvih dveh albumov. A kljub delitvi na dva dela izdaja odlično funkcionira kot celota, saj se pola vsebinsko dobro dopolnjujeta. Tematsko se Cabral na The Turning Wheel ukvarja z zgodbami, ki jih piše življenje. Prvo pesem na albumu, Little Deer, je recimo navdihnila slika Fride Kahlo Ranjeni jelen (El venado herido), skladbo Awaken pisateljica Ursula Le Guin z utopičnim romanom Mož praznih rok, šesto skladbo na albumu, Emperor with an Egg, pa nihče drug kot cesarski pingvini. Glavni podton teh zgodb je človeški optimizem, ki vpliva na to, da posameznik kljub zavedanju svojega nenujno zavidljivega položaja na trgu dela na umirajočem planetu osmisli svet ne samo kot žalost, pač pa tudi kot nekaj lepega. Niti smrt ni vedno tragedija.

Nihče nikoli ne ve, kje se bo ustavilo njegovo življenjsko kolo sreče; v bistvu lahko kar zatrdimo, da je prej res, da vsi vemo bolj malo o vsem, lahko si kvečjemu predstavljamo. The Turning Wheel je čudovit fantastični dokument časa, uspe mu problematizirati težke teme, kot sta okoljevarstvo in toksični medsebojni odnosi, celo prevlado moškega spola, kar je slišati v skladbi Boys at School, v kateri avtorica uporabi besedilo »I hate the boys at school, they never play the rules«. Izdaja pa hkrati na poslušalca vpliva toplo in domače; na koncu zveni kot velik fantastični objem, pa naj gre za orkestrske vložke godalnih ansamblov ali za avtoričin vokal. Če na prvih dveh albumih glasbeničin vokal še ni prišel zares do izraza, nas tokrat preprosto mora osupniti, kako lahkotno in igrivo odpoje vse aranžmaje.

Predstavljajte si, da bi Anohni in Disney naredila animirani film o cesarskih pingvinih – tako zveni The Turning Wheel. Zanj sicer ne moremo reči, da zveni temačno, saj na posameznikovo počutje vpliva blagodejno, temveč lahko zatrdimo, da kljub svoji teži zveni lahkotno, igrivo in blagodejno. K temu pripomore tudi dolg seznam sodelujočih glasbenikov – glasbenici jih je uspelo povezati kar trideset, in to kljub težavnejši uresničitvi ideje zaradi zaprtja javnega življenja. Obenem je treba tudi izpostaviti, da se sodelovanje z gosti ne bi uresničilo brez uspešne kampanje na Kickstarterju za zbiranje sredstev, s katerimi so plačali stroške vseh gostujočih glasbenikov. Podpora skupnosti in medsebojno sodelovanje sta na koncu koncev tista, ki sta kriva, da album tako zelo izstopa – tako v naboru umetničinih preteklih del kot tudi med letošnjimi izdajami. The Turning Wheel se zagotovo kaže kot eden izmed resnih kandidatov za album leta.