TRITE, 2019

Današnja recenzija plošče primorskega glasbenika z imenom Spiral Mind bi bila lahko razumljena kot razmeroma pozna. Danes v Tolpi bumov namreč recenziramo izdelek, ki je izšel ob koncu prejšnjega leta in iz logov, ki jih na teh valovih redno prečesavamo in spremljamo. Album A Play Of Shadows je izšel na primorski platformi TRITE, na kateri se že nekaj let družijo primorske alternativne bitovske glave in ki je, čeprav nekoliko ohlapno delujoča, slovenski sceni dala nekaj vidnejših in bolj relevantnih mladih producentskih imen, na prvem mestu gotovo .čunfo, pa tudi zadnje čase nekoliko nevidnega Whynella. Zdaj je svoj članski lonček pristavil tudi Manuel Brajnik oziroma Spiral Mind, ki po debitantskem EP-ju Constantly Variable iz leta 2018 zdaj predstavlja dolgometražec. Že njegova prva izdaja je v takratnem morju bitovja nakazala poseben, nekoliko širši in bolj celosten pristop k ustvarjanju.

Projekt Spiral Mind namreč kljub temu da za njim stoji zgolj en glasbeni um, zveni skoraj bendovsko. Iz glasbe je možno razbrati ure in ure vloženega dela, spretno produkcijsko in inštrumentalno znanje ter izjemno pozornost za detajle. Tako lahko na plati slišimo kitaro, tako prave kot tudi programirane bobne ter celo paleto sintetizatorjev, basovja in drugih zvočnih virov. Jasno je, da Brajnik svoje umetnine gradi od spodaj navzgor, počasi oziroma v svojem tempu, kot na primer dajeta slutiti naslova komadov Take Your Time in Tiny Hours.

A Spiral Mind vendarle ni tako odštekan kot njegovi obalni in širši stanovski kolegi, če bi ga zaradi scene, iz katere izhaja, in prej opisane, podobne metodologije dela sploh uvrstili med t. i. beatmakerje. Zelo redko se izvije iz zadanega ritma, kompozijski in aranžmajski prijemi pa gradijo na repeticiji, počasnemu slojenju in razmeroma nepresenetljivih potezah. Pravi glasbeni kritiki bi ga umestili v zlato sredino, a recenzent se bo takšni oznaki uprl zaradi presenetljivo visokega nivoja kompleksnosti in dovršenosti samega izdelka. Spiral Mind namreč s pravo obrtniško pozornostjo in natančnostjo slika zvočne podobe, v katerih odsevajo ohlajeni, mehki, skrivnostno izmuzljivi vodni zvoki in sinestetična odzvanjanja, spominjajoča na širjenje valov in razpljuskano vodo. Hočeš-nočeš, z avtorjevo namero ali brez nje, se naša glasbena izkušnja suče in vrti okoli vode, spomina, občutkov in čustev. Vsaka skladba teče zase, a vse se iztekajo po podobnem ključu – uvod, stopnjevanje, katarza, nežen zdrs v tišino.

Podobno je usločena tudi albumska narativa. Plošča se prične eksotično, zvoki kalimbe in drzni elektronski ritmi zarišejo predstavo dolgih potovanj čez horizont, kjer se stikata veličina morja in sinje modro nebo. Tudi naslov uvodne skladbe Karawané spominja na čezmorska potovanja v neznano, distorzija kitare daje glasbi krila in veličasten gilmourovski pridih. Plošča A Play Of Shadows je pravzaprav kitarska, Brajnik to glasbilo postavlja v središče dogajanja, pripadajo mu glavne in najbolj razigrane linije, a vselej ga dopolnjujejo veličasten zvok sintetizatorjev in vibracij, pa melanholični, a še vedno topli vetrovi glasbenih preteklosti in zrcala sedanjosti.

S sprehodom po albumu se obenem sprehajamo tudi skozi osebno pripoved, zdi se, da je možno prepoznati ali vsaj zaznati avtorjeve inspiracije. Tematiki samoizpovedi in soočanja s samim seboj, ki ju omenja sam avtor, gradita na napetostih in raznolikosti ter na drugi, poslušalčevi strani sprožata zdaj že domače občutke ujetosti, upanja in vdanosti. Podobno smelo kot se album začne, se tudi zaključi, s sklepno naslovno kompozicijo v dveh delih in z igro senc preteklosti.

Zvok je dovršen, izraženi občutki iskreni, skladbe so zaključene. Čeprav gre za solo izvajalca, je s produkcijskega vidika glasba polna presenečenj, manierizmov in lepotnih dodatkov, zato je zvok poln in deluje naravno. Aranžmajsko je teh presenečenj malce manj, a zdi se, da Brajnik svojega poslušalstva niti ne želi vreči na rit, pač pa ga počasi in prepričljivo vabi v svoj objem. S temle ploščkom zadeva gotovo uspeva, A Play Of Shadows je zaradi svoje širnosti kljub relativni neizpostavljenosti eden kvalitetnejših one-man-band izdelkov slovenske alternative zadnjega časa.