Spotlights: Love & Decay

Spotlights: Love & Decay

Recenzija izdelka
1. 2. 2020 - 19.00

Ipecac Recordings, 2019

 

V tokratni Tolpi bumov je pred nami dobra ura uglajene težkokategorne glasbe ameriške post-rock oziroma post-metal zasedbe Spotlights z njihove najnovejše, tretje studijske plošče Love & Decay, ki je aprila lani izšla pri založbi Ipecac Recordings. Pred dobrim desetletjem so se skladbe zgolj porajale v ušesih dveh prijateljev, zaljubljencev, danes tudi zakoncev, basistke Sarah in kitarista Maria Quintera, ki sta kot dvojec z Mariem za bobni svojo glasbeno pot začela leta 2013. Za pričujoč izdelek sta, prvič, odkar ustvarjata, k samemu snemanju povabila še tretjega člana, nekdaj samo odrskega kolega, sedaj člana zasedbe, bobnarja Chrisa Enriqueza, čigar sodelovanje pri nastajanju aktualne plošče je v glasbi vzpostavilo bolj organsko vez med bobni in preostalim zvočenjem, četudi sta skladanje in vsa priprava demo posnetkov ostala v domeni Sarah in predvsem Maria, glasbenikov, ki sta glasbo do sedaj, z izjemo ene plošče, vključno s produkcijo in miksanjem, v celoti pripravljala sama.

Dvojec Quintera je na plošči Love & Decay kot trio po lastnih besedah končno našel in izpilil zvok, ki sta ga idejna vodja pričela raziskovati in beležiti kmalu po srečanju, okoli leta 2009. Plošča, nastala v dveh prostorih, v bendovi vadbeni kleti in v stanovanju zakoncev, se zvočno predirljivo zares začne šele s tretjo skladbo Far From Falling, predvsem po lahno variirajoči solaži v zaključevanju skladbe, čeprav se enakomerno grmenje, ki je podpornik melodičnosti vseh skladb z albuma, vzpostavi že z otvoritveno kompozicijo Continue to Capsize in vztraja do zaključka plošče. V nadaljevanju pa v skladbi Until the Bleeding Stops celoto pričnejo plemenititi težki, ognjeni, še bolj uživaško razgibani kitarski rifi, izrazito distorzirana bas linija in jasen, mestoma prestopajoč ritem vrlega bobnarja Enriqueza.

Surove kitarsko-basovske zidove blaži pretežno nežen vokal Maria, bežno združen z vokalom Sarah. Skupaj tvorita pomirjujočo, nepredirno in redko posejano pevsko enoto, slišano predvsem v skladbi Age of Decay, v kateri je poleg združitve vokalov morda najbolj očitna še intenziteta bas linije, ko ta ob koncu vse bolj pojenja in poslušalcu, skladno z naslovom, ostaja razpadel kitarsko-tolkalski vakuum, ki ga preseka uvodni elektronski rez goram posvečene skladbe Mountains Are Forever. Tej sledi v bendovem opusu najdaljša, skoraj enajstminutna kompozicija The Beauty of Forgetting, čemur botruje štiriminutni elektronsko-akustični industrial intro. Skladba, v kateri slišimo enega najprijetnejših in sanjavih kitarskih rifov na plošči, je posvetilo preminulemu kolegu. Naslov skladbe je našel prostor še na bendovem IPA pivu, oboje pa je precej na mestu, če pomislimo, kaj bi se zgodilo, če ne bi bili zmožni pozabljanja.

Skladbe so, v primerjavi z bendovim preteklim ustvarjanjem, bogatejše tudi za elegantnejše spoje treh osrednjih glasbil. Pri nekaterih kompleksnejše zgrajenih komadih v misli pronicajo ameriški Tool, skozi shoegazersko vztrajno vlečenje morda celo My Bloody Valentine ali Slowdive, vendar v občutno bolj doomstrskem duhu in v posebni, dostikrat neotipljivi atmosferi, ki jo lahko pripišemo zasedbi Deftones. Težji gromki odrivi prek prepadov in ravno prav nevsiljive, kratke solaže ustvarjajo romantičen in precej svež zvok, ki obuja vrhunce podobnih zvrsti izpred dvajsetih let.

Plošča učinkuje kot izpiljena celota, ki kljub ponekod kompleksnejši strukturi, posebej bobnarskih, pa tudi kitarskih prijemov, zveni dovolj odprto in uravnoteženo, brez pretirano dolgih, razvlečenih solaž. Četudi se člani kdaj zatečejo k sentimentalnosti skozi vokalno interpretacijo ali z elektronskimi detajli, to uspešno razbije kombinacija obeh kitar, ki sta zadolženi za ustvarjanje otipljivih prepadov v skladbah. Slišimo odmevajoč, prostorsko neomejen zvok, ki ne buta ob stene, temveč se, kot že omenjeno, razpira in vsrka vase, kar mu pride na pot. Po besedah članov namreč glasba s plošče Love & Decay vsebinsko nosi predvsem tematiko dvojice, kot so življenje in smrt, stvarjenje in uničenje, ljubezen in bolečina. Glasbo, ki jo Spotlights preigravajo, radi imenujejo dreamsludge, eksplozivno zvočno kombinacijo, ki riše vsebinsko dinamiko, povezano s tršo, a urejeno distorzijo, kot nekakšno protiutež pa ji postavljajo elektronsko obarvane melanholične delce in skoznjo predstavijo zbirko eksistencialnih zgodb, ki plapolajo skozi življenje članov benda in nas samih.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness