De/fragment, 2024

Ne spomnim se jasne geolokacije in dogodka, na katerem sem prvič slišala live set dvojca Stagnat. Želim reči Channel Zero ali Drops Festival, toda zavedam se, da sta to dve popolnoma neskladni prizorišči, ki ju ne moremo zamešati, pa vendar se res ne spomnim. Spominjam pa se, da sem plesala in pomislila »fak, evo, s takim technom se technane bi nikoli naveličala!« ter plesala dalje. Njun pristop je bil eksperimentalen, predvsem pa večplasten in nepredvidljiv, temačen, toda razločljiv in bolj primeren za zvočne sladokusce kot za štanc rejverje velikih industrijskih hal, njuna persona pa nekako sinhrona in umirjena, kot da natančno vesta, kaj plešoči potrebujemo. Tako nekako se velikokrat počutimo na dobrih DJ večerih – vodeno, toda brez nadzora in kot da nas krmilci zvoka hkrati varujejo. Morda se počutimo celo telepatsko povezane, spiritualno složne, kot del skrivnega rituala, do katerega ne more dostopati vsak, temveč le mi, ki smo v tu in zdaj z vero v moč rejva. Sliši se precej kultovsko, kajne?

Ko poslušamo njun novi album Charisma, ki sta ga Stagnat izdala pri lastni digitalni butični založbi De/fragment, nas temačni 4 x 4 ritem telesno in duhovno vabi v premisleke o rejvu in technu ter njuni vlogi v svetu, polnem izmaličenih logik in abjekcij onkraj domene naše racionalizacije. Navsezadnje smo slišali klasične teorije o techno cerkvah, transcendentalnosti in ritualnosti rejverskih obredov, o rejvu kot novi sakralni religiji in iskanju skupnosti v času ekstremne individualizacije. McKenzie Wark v rejvu prepoznava predvsem umeten temporalni prostor, v katerem čas ne teče po običajnem prostor-čas kontinuumu, temveč kot k-time – čas ketaminske luknje – kar lahko vzbudi občutke transcendentalne izkušnje, hkrati pa predstavlja tako materialnost kot tudi spiritualnost, ki ju ne moremo doseči v vsakdanjem življenju. V rejvu najdemo več konkretnosti kot v religijskih fenomenologijah, čeprav poseduje nekatere lastnosti religij in rituala kultov. To tangento smo izpeljali, ker nas Stagnat s ponavljajočim, srhljivo mrakobnim in konsistentno 140 bpm-ovskim izdelkom vabi k premisleku o izpraznjenosti sistema in upanja, ki ljudi sili v iskanje alternativne konfiguracije osmišljanja obstoja, posameznik pa zaradi tega postane občutljiv za kultovska in zarotna nagnjenja. 

Drugi album Charisma je nastavljen kot močan idejni in ritmični naboj. Brez popuščanja in ovinkarjenja nas s komadom Stop Thinking, Jump In Brother popeljeta v večplastnost temne plati techna s srhljivo meditativnimi sempli, ki se z močnim oklepanjem na krhke zablode skozi ponavljanja »mother, please keep your emotions down, just relax« najbolje izrazijo v komadu Mother, Please. Od šestih energičnih štikeljecev nas iz vztrajajoče pogube izvleče prerez dogmatičnosti v komadu Do I have to?, ki z razsekanim break ritmom ponazarja refleksijo in mrgolenje misli ob kratki prekinitvi permutacije. To je tudi edini vložek, ki se odmakne od stroge techno strukture. S polnim zanosom to strukturo pograbi tudi sklepni komad The Vessel, ki sporoča, da v pripovedi dvojca Stagnat konec ni bil dober in ni vse dobro. 

Stagnat sta poprej izražala več umirjenosti. Debitanski EP Subterranean Occurrence je kot dolgo razvijajoči se, atmosferičen eksperimentalni prvenec sonificiral razkroj površja pod strjujočo se magmo, drugi album Varuis Radius pa je precizen, dinamično razvijajoči se izdelek. Njuni uvodi navadno počasi tlijo in postopoma višajo kinetično energijo, album Charisma pa prevzame nenadoma in nemudoma ter nas teleportira v razplamtel vrhunec iluzornega rejva. Že na lanskoletnem dolgometražcu Various Radius slišimo nekatere plesne pokalice, kot sta denimo Wave Function Collapse in Mågnetar, ki jih na vrhu ekstaze noči doživimo na plesišču. Album Charisma ne dopušča časa niti za prvi vdih, kar je značilno za EP-je in LP-je trših in industrialnih techno zvrsti izvajalcev, kot sta pri nas denimo Atwø in Obscur z založbe Kibernet Kriminalität. Toda Stagnat sta celostno estetsko, idejno in metodološko bližje atmosferam, kot jih doživimo na lanskoletnem EP-ju Floorcuts izpod rok Shekuze ali techno eskapadah Lifecutterja. Album Charisma v celotnem kontekstu njunih del ni modus produkcije dvojca ali njegov linearni razvoj, temveč določen zorni kot z določenim glediščem in specifično pripovedno linijo.

Dvojec tako z glasbenimi izidi kot na socialnih platformah izraža svojo politično naravnanost, kar se kaže tudi v namernosti glasbe. Z izdelkom Charisma po eni strani neposredno nagovarjata lahkotnost ukalupljenja v zatočišče neospititualnih kultovskih praks, ki jih moramo misliti širše od običajnih kultov in iskati tudi po prostranih spiritualističnih gibanjih digitalnega sveta. Po drugi strani pa razpirata resničnost onkraj tega. Vsi se ukalupimo v določeno prepričanje, vsi kompenziramo, vsi bežimo pred abjektno realnostjo trenutnega sistema, ki ga poganjajo uničenje, ekstrakcija okolja, vojne in nesmisel. Bolj ko ugotavljamo, da je svet kompleksen, preprostejši se nam zdi. In takšen se zdi tudi album Charisma – kompleksen, toda preprost v svoji jasnosti, ko nam brez obotavljanja sporoča le »prepusti se in skoči v plesno črnino«.