Ostgut Ton, 2017

Nizozemska elektronska producentka Steffi Doms, bolj znana kot Steffi, si je ugled pridelala predvsem kot didžejka rezidentka Berghainovega Panorama Bara in s ploščami, ki jih že slabo desetletje objavlja pri tamkajšnji hišni založbi Ostgut Ton. O novih house in techno trendih je torej obveščena iz prve roke, navsezadnje jih že lep čas od blizu spoznava tudi med nastopanjem na velikih elektronskih festivalih po celem svetu. Ni pa nobena skrivnost, da do masovnega blišča, ki ga proizvajajo sodobne elektronske veselice, kjer je glasba pogosto postavljena šele v drugi plan, čuti precejšnjo averzijo. O tem, da je za Steffi glasba na prvem mestu, ni nobenega dvoma. To postane jasno tudi ob poslušanju njenega novega, tretjega samostojnega albuma World Of The Waking State. Ker za ploščo tokrat ni angažirala nobenih vokalistk oziroma vokalistov, to - na kaj aludira s prebujanjem v naslovu - ni znano. Morda gre preprosto za naslov, ki se lepo poda k distopičnemu karakterju glasbe. Bi ga pa v luči starošolskega elektronskega izraza lahko razumeli tudi kot namig, da se po desetletju EDM-ovskega buma stvari v (plesni) elektronski glasbi nemara spet postavljajo na pravo mesto. Vsaj za tiste, ki dajo nekaj na njeno zgodovino.

Ja, Steffi si je vsekakor pridelala pozicijo, v kateri lahko svoji domišljiji in ustvarjalnim motivom odpre prosto pot. V svetu klubske plesne elektronike, predvsem tiste, ki sloni na housu in technu, se ji preprosto ni več treba dokazovati. To, da zna sproducirati klubski hit, je dala vedeti že s prejšnjima albumoma, EP-ji in ploščami, ki jih je kot soproducentka podpisala za nekatere druge ustvarjalce. Tudi posluha za iskanje mladih producentskih talentov, ki jim plošče objavlja pri svojih štirih založbah, ji dokazano ne manjka. Ker je ob tem še zelo zaželena didžejka, ni presenetljivo, da se je ustvarjanja nove plošče lotila povsem neobremenjeno. Preprosto se je zaprla v svoj, z analognimi sinti opremljen, studio in začela ustvarjati iz nič, menda le z namenom, da skladb ne uokviri v običajen štiričetrtinski techno ali house ritem. Rezultat je zdaj glasba, ki sicer ne zanika svojega plesnega porekla, a hkrati Steffi predstavi v precej drugačni podobi, z logiko primerljivo tisti, ki so jo v preteklosti denimo že ubrali njeni Ostgut Tonovi kolegi Shed, Martyn ali pa Nick Höppner.

No, na tem mestu je treba poudariti, da svojega vajba Steffi vendarle ni postavila povsem na glavo. Nenazadnje se je z deep technom in housom že v preteklosti pogosto znašla na after-hours terenu. Ponudi pa nova plošča še izrazitejši kontemplativen karakter, tokrat ukrojen v maniri ambientalnega techna in detroitskega electra, ki že na prvi posluh v spomin prikliče denimo Warpove IDM-erje iz prve polovice devetdesetih. Saj veste, tiste elektronske kultne posebneže s kompilacij Artificial Intelligence, ki so plesno elektroniko upočasnili na foteljski tempo. In Steffi se tu znajde izvrstno. Na eni strani poznavalsko, s poudarkom na subtilnem oblikovanju skladb in izpiljeni produkciji. Ter na drugi strani dovolj drugače, da ne gre le za ponavljanje obrazcev, ki so jih izmojstrili pionirji v devetdesetih. Morda bodo poznavalci IDM-a pogrešali nekaj ritmične in melodične kompleksnosti, je pa pozitivna plat tega ta, da bo album lažje razumljiv in dostopen za poslušalce, ki zaenkrat niso pokukali globlje od techna in housa. To ne pomeni, da je bil Steffijin namen obujanje IDM-a, electra in ambientalnega techna, navsezadnje se jih loti dovolj izvirno. Bomo pa ploščo World Of The Waking State nedvomno lahko pripisali v krog tistih, ki so pomagale obrniti trend rekreativne plesne glasbe k ponovno žlahtnejšim koreninam. Če bo do njega seveda prišlo ...