STEP BROTHERS: Lord Steppington

RhymeSayers, 2014

Projekt, ki je svojo ledino zaoral že daljnega leta 2008, ko je na svet priskovikala komedija z istoimenskim naslovom, v kateri sta igrala Brennan Huff in Dale Doback, je prijateljski projekt dveh v podtalju precej cenjenih imen – Alchemista in Evidencea. Takrat sta se dolgoletna glasbena sopotnika, ki se poznata od malih nog in prihajata z istega zahodnoobalnega konca, odločila, da tudi sama izdata komedijantski raperski album. Njuna predhodna sodelovanja segajo v začetek devetdesetih, ko je Alchemist produciral zgodnje stvari zasedbe Dilated Peoples, Evidence pa je bil član omenjene druščine. 

Vmes sta se oba proslavila kot producenta, Alchemist pa je zadnja leta eden najplodnejših in najizvirnejših producentov ter zastavonoša hiphoperskega produkcijskega sveta, ki se je v zadnjih dveh letih podpisal pod inštrumentalne presežke Prodigyja, Gangrene, Boldyja Jamesa, Doma Genesisa, Durag Dynasty, Roca Marciana, Actiona Bronsona in mnogih drugih, ustvaril pa je tudi dva precej eksperimentalna albuma pod svojim imenom. V kolikor nas je zadnja leta navduševal z minimalistično, z bobni močno okleščeno in z zanimivimi, psihedeličnimi sampli bogato produkcijo, nas na albumu „Lord Steppington“ vodi nazaj v estetsko prakso boom bapa devetdesetih let. 

Stara prijatelja, oba v prvi vrsti producenta in v drugi klepetača, se na albumu ne jemljeta kaj dosti resno. Album je tehnično odrapan podpovprečno, kljub temu da se je „gospod počasni flow“ Evidence kot MC in tekstopisec dodobra izpopolnil v zadnjih letih. Seveda se fanta še kako zavedata, da tehnično z osiromašenim flowom ne moreta parirati največjim raperjem, zato ustvarjata bolj interno, zabavno in humorno ploščo, ki bi jo na neki način lahko primerjali s projektom Jaylib, kjer sta svoje moči združila producenta Madlib in J. Dilla in deluje po podobnih principih, ali recimo s solo projektom Madliba, ko si nadene preobleko Quasimota. Stičišče vseh omenjenih plošč so močni, koherentni beati in neprepričljivo, a zelo simpatično rapanje, pri katerem je poudarek na smešnih besedilih.   

Preden se resno lotite albuma, močno priporočam smotko ali dve zelenja, ki je tudi glavna stična točka albuma. V porogljivem, humornem, šaljivem stilu nizata enormno število bizarnih domislic, polno aforizmov, referenc iz raperske in pop kulture, zanimivih skitov, nejasnosti, nebuloz ter fantazij, ki jih odločno vklapljata v svet glav zapohancev in njihovih genialnih prebliskov. Seveda ne umanjkajo niti nakladaške gangsterske pretnje, ki jih skozi soroden smisel na humor spremenita v izjemno zabavno celoto. Njun rap bi lahko etiketirali kot zapohan, sarkastični geekovski rap, kjer se v prvi vrsti zabavata oba protagonista in besedila podajata zelo slikovito, predstavljivo. 

Produkcijsko je plošča sicer malce eksperimentalna, a daleč od pričakovane eksperimentalnosti, ki jo v zadnjih letih izkazuje Alchemist. V tem primeru gre bolj za zatripano, mestoma sicer še vedno minimalistično produkcijo, ki ji občasno umanjkajo bobni, a temelji na izhodiščih ikonografije hiphopa iz devetdesetih, le da je spretno postavljena v današnji čas na način, ko ji leta izdaje pravzaprav ne moremo določiti, če ga sami ne vemo in variira po vsaj 20-letni časovni premici. Produkcija vsebuje kup psihedeličnih, britanskih filmskih, obskurnih ter kratkih vokalnih soul vzorcev, surovih in treskajočih bobnov, deluje pa malce hipnotično, klavstrofobično in zadeto. Sonična podoba, ustvarjena za raperske puriste, namenja veliko prostora za odpeljano vizualizacijo njunih humornih besedil, pri podajanju katerih se še kako čuti kemija med njima. Ko k temu dodamo spretno izbran nabor gostov, s katerimi sta oba že sodelovala, Action Bronson, Roc Marciano, Fashawn, Blu, Domo Genesis, Oh No, Rakaa, Styles P, - kot posebnost pa vsekakor lahko omenimo tudi povratek igralca Scotta Caana k rapanju -, zapolnimo skupno vokalno podobo albuma. S Scottom, sicer sinom igralca Jamesa Caana, je Alchemist v devetdesetih sodeloval v humornem raperskem dvojcu Whooliganz, nato pa je Scott ustvaril precej plodno filmsko kariero in se nehal ukvarjati z rapom, h kateremu se je za to priložnost zopet vrnil.

Step Brothers sta se potuhnila v svoj zabavno zapohan fantazijski svet, s katerega kukata na površje s svojim monotonim rapanjem, geekovskimi blodnjami in drznostjo. „Lord Steppington“ je album, ustvarjen z domačega kavča in iz perspektive „puhaškega“ vsakdanjika, ki ponuja tekočo in kohezivno celoto, brez hudo blestečih ali nepotrebnih in slabih komadov, ki deluje kot enakovredna, albumska celota.