RCA Records, 2022

Steve Lacy, čigar komad Bad Habit je v minulih tednih zasedal sam vrh Billboardove lestvice singlov, je pri štiriindvajsetih že dodobra uveljavljeno ime ameriške alternativne r'n'b in neo soul glasbe. Še kot najstnik se je proslavil kot član in producent alter funkovskega kolektiva The Internet, o katerem je bilo ves čas jasno, da se bo njegov vpliv, podobno kot pri sorodni hiphop frakciji Odd Future, čutil še dolgo po tem, ko ne bo več aktiven. Lacy je med studijskimi in turnejskimi aktivnostmi svojega matičnega benda že zgodaj začel komade in beate ustvarjati tudi za druge glasbenike, med drugim za Kendricka Lamarja in Maca Millerja, kot gostujoči vokalist pa je sodeloval tudi z bolj rockovskimi oziroma kitarskimi umetniki, med drugim z bendom Vampire Weekend in s Thundercatom. Hkrati že od leta 2017 glasbo izdaja tudi pod svojim imenom, s solidnimi dosedanjimi izdajami pa je uspešno tlakoval pot kvalitetnemu in popularnostnemu preboju, kakršnega predstavlja to poletje izdana plošča Gemini Rights.

Lacy še vedno raziskuje na polju alternativnega r'n'b-ja in lo-fi spalničnega popa ter pri tem bolj kot natančno izrisane komade še zmeraj ustvarja predvsem oprijemljivo poznopoletno atmosfero. A v primerjavi z zgodnjim delom zdaj že kaže precej bolj izostren čut za strukturo in melodijo. Pa četudi znotraj istega komada dano strukturo večkrat razdre in pri tem prehaja iz ene vokalne melodije v drugo. Tudi v produkcijskem in strogo tehničnem smislu se je tokrat vsaj malce oddaljil od svojih začetkov, ko je slovel po ustvarjanju glasbe na svojem iPhonu, a so tudi na novi plošči ves čas prisotni precej neobrušeni, nič kaj spolirani trenutki. 

Najboljši prikaz orisanega je morda prav omenjeni hit single Bad Habit, ki deluje kot tri skladbe v eni in vsebuje toliko hookov, da je težko ugotoviti, kateri od njih naj bi predstavljal refren. Ob tem zveni produkcijsko sveže, napredno, nenazadnje tudi bogato, a je obenem poln nenadnih prehodov med različnimi jakostmi zvoka in navidez nepotrebnih prehodov v acapella petje. Zato se zdi komad občasno posnet skorajda amatersko, brez pretirane skrbi za kvaliteto zvoka. Prav s to svojo ležernostjo in nepredvidljivostjo pa nenazadnje tudi z vokalno spretnostjo se Lacy loči od kopice podobnih umetnikov in svoje pesmi navda z dodatno dinamiko ter globino. Pevčevo prehajanje med tihim in glasnim, globokim in visokim ter procesiranim in surovim – podobno, kot je to počel denimo Kanye West na albumu 808's & Heartbreak – namreč tudi izraža avtorjevo spremenljivo stanje duha oziroma čustveno labilnost iz obdobja po koncu ljubezenskega razmerja. Tudi nasploh uspe Lacyju na novi plošči z vokalom in delno s produkcijo vzpostaviti jasno, prepričljivo prezenco, ki je morda prejšnji plošči še nekoliko manjkala, s tem pa ustvari koherentno dolgometražno celoto, ki se dolgo ponuja v ponovno poslušanje.

Gemini Rights je do neke mere sicer gotovo ena tistih plošč, ki jih nek singel popolnoma zasenči, in zlagano bi bilo trditi, da Bad Habit tokrat ne predstavlja vrhunca. A gotovo nisem edini, ki mu je sprva v uho bolj padel komad Helmet, malce jasneje strukturiran pop rock komad s precej zapeljivo bas linijo, in gotovo nisem edini, ki se mu je v spomin najbolj trajno zažrl antihitovski Cody Freestyle, atmosferičen, temačen sintovski eksperiment. Tudi nasploh Lacy na vseh koncih plošče spretno razkazuje svojo glasbeno razgledanost in talent, hkrati pa ostaja sproščen in nepredvidljiv. V zvoku nekaterih komadov bi lahko z malce domišljije prepoznali obrise funkovske progresivnosti, značilne za Princea, ali pa soulovske ekspresivnosti Stevieja Wonderja, medtem ko se od sodobnikov v r'n'b-jevskih trenutkih Lacy morda približa zvoku Andersona .Paaka in GoldLinka, v bolj kitarskih, psihedeličnih komadih pa Shamirju ali Blood Orangeu. 

Del Lacyjevega komercialnega uspeha gre najbrž pripisati prav tej odprtosti in svežini, saj so tudi najbolj glasbeno nerazgledane množice najbrž že malce naveličane generičnih, formulaičnih pop hitov, kakršne so z matematično preračunljivostjo v zadnjem desetletju ali dveh neprestano ustvarjali producenti tipa Max Martin in Dr. Luke. Naivno bi bilo sicer verjeti, da bi se lahko Lacy na vrhove lestvic povzpel povsem brez pomoči Tiktokovih algoritmov ali pa brez sposobnosti mreženja na sceni. A po drugi strani uspeh vendarle deluje tudi kot izraz kolektivne naveličanosti nad brezosebnim popom, kar ima lahko široke družbene oziroma kulturne implikacije. 

Radio Študent redko trči ob zvezde gremijev, Billboarda ali Tik Toka in tako bo najbrž tudi ostalo, vsake toliko pa je smiselno narediti izjemo. Steve Lacy je s ploščo Gemini Rights vreden preučevanja že kot neke vrste znanilec ali pa zajemalec omenjenih družbenih premikov in trendov, hkrati pa je sestavil zbirko tako kvalitetnih in zabavnih komadov, da bi jo bilo škoda preslišati.