Pi, 2014

Ameriški pihalec Steve Lehman je v jazzovskem svetu upravičeno čislan kot eden najboljših skladateljev in inovatorjev. S svojim oktetom, katerega drugi album danes jemljemo pod drobnosluh, je navdušil kritike že leta 2009 s prvim albumom, »Travail, Transformation and Flow«. V času med obema albumoma se je oglasil še s ploščo »Dialect Fluorescent«, ki jo je posnel s triom, in se z njo predstavil tudi pri nas. Igral je v Klubu Cankarjevega doma, kamor prihodnji torek, 3. februarja, prihaja z oktetom in albumom »Mise en Abîme«, ki je požel sijajne kritike, katerim se bo pridružila še naša ...

Lehman se v skladanju opira na spektralne harmonije, kar, poenostavljeno rečeno, pomeni, da se osredotoča na same gradnike skladb, jih drobi, izmešča, modulira in v novi obliki znova vnaša v skladbe. Izid je omotična, večslojna, le na prvi posluh zankasta glasba, v kateri mrgoli posamičnih glasov, ki so vpeti v temeljno ogrodje skladb. Vtisu omotičnosti prispeva tako Lehmanov altovski saksofon, za katerega se večkrat zazdi, da lovi svoj rep, kakor tudi Chris Dingman s svojim vibrafonom, ki je posebej uglašen, da lahko igra četrtino tona.

Če se morda zgornja, precej poenostavljena razlaga skladateljskega postopka kljub vsemu zdi zapletena, morda celo nerazumljiva, in je v kakem poslušalcu vzbudila misel, da utegne biti tako zložena glasba sila zatežena in težka – oba pridevnika seveda mislimo z narekovaji – mu moramo reči, da se zelo moti. Skladbe z albuma v marsičem spomnijo na žlahtne stare mojstre zaradi vibrafona, čeprav drugače zvenečega, in delno zato, ker se Lehman odkrito navezuje na legendarnega bopovskega pianista Buda Powella, saj na albumu preigrava tri njegove skladbe.

Tam, kjer muzika ne potegne na neo- ali post-bop, je podobna snovanjem eksperimentalnih glasbenikov, ki se igrajo z zankastimi strukturami in ustvarjanjem občutka nezemeljskosti, eteričnosti. Zaradi cingljajočega, majavega vibrafona in zaradi drobnih pihalskih vložkov ter subtilne, komaj zaznavne Lehmanove rabe elektronskih učinkov, se komadi marsikdaj zasukajo v vesoljske vrtince mnogoterih drobcev, ki v nemirnem poplesavanju in ritmiziranju ustvarjajo skupno vibrantno zvočno sliko.

Če ste pomislili na kalejdoskop, niste daleč od resnice tega zvoka; konec koncev je Lehman to besedo uporabil v naslovu nekega drugega svojega albuma – »Kaleidoscope & Collage« – ki ga je posnel s Stephenom Crumpom. Podvajanje, nenehno medsebojno trkanje drobcev in drobtin, tudi kolažiranje delcev v novo celoto je konec koncev zaobsegel že v naslovu aktualnega albuma. Mise en Abîme v francoščini dobesedno namreč pomeni »sredi brezna« ali »sredi prepada«, pomembnejši pa je pomen fraze, ki ga uporabljajo v različnih umetnostnih teorijah, da opišejo zgodbo znotraj zgodbe, sliko znotraj slike ali sanje znotraj sanj.

Mikrotonalnost se v skladbah enakopravno pojavlja ob bolj premočrtnih solih ali žmohtnih ritmih, kakršne bi si lahko predstavljali tudi v standardnem jazzu. Odličen bend je ves čas v akciji, četudi se marsikdaj zdi, da kak komad pelje vrtinčasta solistična linija. Pod povrhnjico je neumorno in razvejeno brbotanje odlične ritem sekcije in ostalih glasbenikov, ki s svojimi nagroovanimi frazami po eni strani dodatno ritmizirajo, po drugi z repetitivnostjo pridajo k občutku vrtoglavosti.

Spodobi se poimensko navesti ves veliki-mali orkester: poleg Lehmana in že omenjenega vibrafonista Dingmana so v oktetu še basist Drew Gress, bobnar Tyshawn Sorey, tenorski saksofonist Mark Shim, trobentač Jonathan Finlayson, pozavnist Tim Albright in tubist Jose Davila. Redni spremljevalci jazzarij na domačih odrih bodo zagotovo prepoznali marsikatero ime. A imena niso tako pomembna, prav tako ne definicije ali teoretične podlage. Lehman je mojstrsko, z občutkom za niansiranje in uravnovešanje množice zvokov in njihovih odsevov sestavil presunljivo novo glasbo, ki je obenem čvrsta in zračna, homogena in fluidna, tradicionalna in futuristična. Saj poznate tisto: Del je celota in celota je del in tako nazaj in tako naprej ...