Kscope, 2015

»Shame on you for getting older every day. This place is not for you, so why do you still stay?«. To je fragment na pred kratkim izdani plošči Hand.Cannot.Erase, v katerem prepoznavamo alter ego britanskega producenta, skladatelja in kitarista Stevena Wilsona. Slednji ni bil zgolj ustanovitelj britanske progresivne zasedbe Porcupine Tree, temveč je njegova pojavnost postala praktično njen sinonim, ki se je utrjeval skozi dobrih dvajset let njihovega delovanja. 

Sunkoviti trk, ki je oblikoval povsem novo dimenzijo v Wilsonovem ustvarjalnem opusu, je sprožila pred sedmimi leti izdana prva solo plošča »Insurgentes«, ki jo je dopolnil s fotografsko razstavo v Mexico Cityju in z enako poimenovanim dokumentarnim filmom v režiji danskega vizualnega umetnika Lasseja Hoila. Projekt je bil uspešno sprejet v vseh možnih pogledih, poleg tega pa slednji ni bistveno odstopal od zvočnega repertoarja, ki ga je bilo poslušalstvo vajeno pri njegovi matični zasedbi. Tisti, ki se tedaj niso ukvarjali z vprašanji, kaj je tovrstni projekt pomenil za Porcupine Tree, so bili v naslednjih letih pretreseni ob spoznanju, da o njegovi matični zasedbi praktično ni več mogoče govoriti. 

»Grace for Drowning« in »The Raven That Refused to Sing« sta bila njegova sledeča albumska projekta, pri katerih je Wilson z novimi vzpostavljenimi sodelovanji in vizijami vse bolj izmikal intuitivno težišče novih kompozicij izven zvočnega horizonta zasedbe Porcupine Tree. Medtem ko je instrumentalna dovršenost še vedno ostajala med vodilnimi aspekti Wilsonovega aranžiranja skladb, je bilo opaziti vse manjši doprinos k intelektualni liriki, kakršne smo bili vajeni od samih začetkov Porcupine Tree do njegove prve samostojne studijske plošče. Odlika Wilsonove nove plošče se kaže predvsem v besedilih, v katerih se zaporedoma skozi skladbe izmenjujeta dozdevno nagnjenje protagonista k plitki romantični sanjavosti in njegovo čustveno dislocirano percipiranje resničnega sveta. 

Posameznik lahko z osredotočenim poslušanjem plošče v celoti ugotovi, da je bila v posamičnih skladbah takšna tekstualna poenostavljenost pravzaprav načrtna. Wilson je namreč na ta način skozi celotno ploščo ustvaril nekakšno instrumentalno pripoved, v kateri se prav skozi poenostavljene in kompleksne tekstualizacije vidi preplet protagonistove empatije in apatije do njegovih izkustev in spoznanj.

Preprosta popoidna tekstualizacija, s katero se pri Wilsonovem preteklemu udejstvovanju nismo srečevali, je na albumu Hand.Cannot.Erase spretno zavita v prejo klavirskih in melotronskih milozvočij. Specifičnost plošče je izražena v kompozicijah »Hand Cannot Erase«, »Routine« in »Perfect Life«, kjer slišimo izmenjavo pronicljivega Wilsonovega glasu z vokalom izraelske vokalistke Ninet Tayeb. Na predstavljenem projektu so se mu znova pridružili basist Nick Beggs, pianist Adam Holzman in klarinetist Theo Travis, ki so z njim sodelovali že pri njegovem drugem solo projektu »Grace for Drowning«. Stalno bobnarsko palico  mu je tudi tokrat ponudil Marco Minnemann, odzvene njegove akustične kitare pa je z mojstrskimi elektro-akustičnimi kitarskimi solažami dopolnjeval Guthrie Govan. 

Premišljenost v strukturi aranžmajev je razvidna ne le v konceptualni povezavi med kompozicijami, temveč tudi pri skromni vcepitvi progresivnih instrumentalnih manifestacij, ki jih je v primerjavi s predhodnimi solo izdajami na dotični plošči »Hand.Cannot.Erase« bistveno manj. Prehod med skladbama Home Invasion in Regret #9 je denimo tako subtilen, da bi brez vpogleda v seznam predvajanja le s težavo prepoznali, da gre za dve ločeni enoti. 

Ob poslušanju albuma v celoti, lahko poslušalec v varčevanju z glasnimi improviziranimi instrumentalnimi prijemi prepoznava strateško potezo, s katero je Wilson v posamičnih skladbah osvetlil številne detajle, ki bi lahko bili zaradi prevelike doze progresivnih injekcij izgubljeni. V posamičnih skladbah je tako malodane z zaprtimi očmi in pokritimi ušesi zasedbi dopustil dovolj manevrskega prostora za eksplozivno razživetost, ne da bi moral pri tem kot avtor aranžmajev paziti na instrumentalno prenasičenost plošče.  

Hand.Cannot.Erase je izjemno intimen projekt, pri katerem je mogoče s specifičnega poslušalskega nagiba predvideti nekaj, kar bi lahko pojmovali kot Wilsonovo zvočno avtobiografijo. Z določeno mero refleksije je mogoče prepoznavati cel spekter elektroakustičnih, klaviaturskih in tolkalnih elementov, ki so nezgrešljivo lastne zvoku njegovega dolgoletnega delovanja pri zasedbi Porcupine Tree. 

Skromna vključitev invazivnih progresivnih grmenj na albumu nekoliko preseneča, če upoštevamo dejstvo, da je Wilson na predstavljenem projektu sodeloval z največ gosti do sedaj. Posamične skladbe z Wilsonove nove plošče, ki jim je odvzel zastrahujoče in nepredvidljive progresivne zvočne vsebine, nas domnevno nenačrtovano spominjajo na kompozicije s pretežno akustične plošče »Lightbulb Sun«. Skladbi »Home Invasion« in »Ancestral« nas z zavestno ustvarjenim nihanjem med melanholično akustiko in progresivno eksplozivnostjo asociirata na »Fear of the Blank Planet«, posamični instrumentalni utripi pri uvodni skladbi »First Regret« in pri kasnejši »Happy Returns« pa se zdijo kot prežitki idej z njegove prve solo plošče »Insurgentes«.

Wilsonov novi projekt si je tako mogoče zamisliti kot nekakšno spiralo navznoter, v kateri je v središču on sam. Gre za spojino novejših vokalno-instrumentalnih pritiklin in zvočnih drobcev, ki jih dovzetni poslušalec prepoznava iz njegovega celotnega glasbenega repertoarja, svojevrstnost pa albumu vcepljajo nove metode besednega manipuliranja z empatičnimi čustvi.