Sun Ark, 2024 

V Tolpi bumov predstavljamo muziko losangeleškega eksperimentalnega glasbenika Camerona Stallonesa, deseti studijski album Lifetime. Stallones s solo projektom Sun Araw že od leta 2008 snuje eklektičen glasbeni katalog, ki ga zavoljo svoje žanrske in formativne pestrosti le stežka orišemo v širokih potezah. Glasbenika povezujemo s kalifornijskim valom hipnagogike, ki je zajel tamkajšnjo indie rock podtalje v dvatisočih in ki se je pozneje razrasel v mnogotere internetne mikrožanre. Skupni imenovalec bendov tedanje scene je bila zasanjana in retro nostalgična obuditev psihedeličnega rocka, na podlagi katere so se glasbeniki preigravali z zvokom in medijskimi formati preteklih desetletij – tudi če so s tem preprosto skušali estetizirati vzdušje zahodnoobalnega življenja.

Stallonesovo mesto na sceni je bilo za razliko od preostalih, popu in pastišu zavezanih ustvarjalcev, že od začetka utemeljeno na prostem eksperimentiranju z žanrskimi formami. Njegova dela navadno slonijo na osnovi improviziranega psihedeličnega rocka, drona in duba, hkrati pa pogosto inkorporirajo elemente nojza, funka, afropopa in ambientalne elektronike. Rezultati so močno raznoliki: v njegovi diskografiji se leni stonerski ambienti srečujejo z ritualističnimi popotovanji po bogatih zvočnih krajinah, ki v svoji slojevitosti in neoprijemljivosti močno vlečejo že na shoegaze tradicijo. Kar združuje izdaje Stallonesa, je predvsem metoda – glavni ustvarjalni princip projekta je diskontinuiranost in megličavost glasbene izkušnje; »psihotropičnost«, ki sega onkraj estetskih senzibilnosti. V glavnem gre torej za glasbo za ljudi, ki se mnogo prezgodaj v dnevu z džojntom v roki sončijo v svojih dnevnih sobah.

Stallonesov pristop se je z leti sicer občutno omehčal in odstopil od ambicij, ki jih je glasbenik izkazal na svojih prvotnih izdajah. Omenimo dolgometražec Beach Head, ki smo ga pred nekaj meseci predstavili v oddaji Razširjamo obzorja. Album je s spretno uporabo dronov, zankanja in bogatega inštrumentalnega repertoarja nudil bistveno bolj poglobljen zvok, kot ga uspemo najti na poznejših izdajah. Te so prefiltrirale značilno velikopoteznost, obdržale pa Stallonesove odmevajoče vokale in senzibilnosti za daljše zvočne ekskurzije. Glasba na teh poznejših delih zveni razsrediščena in zbledela kot oddaljen spomin – bolj kot za premočrtne razvoje gre za meandriranje po konsistentnem in občasno minimalističnem zvočnem prostoru, ki je z obzirom do starejših izdaj nekarakteristično predvidljiv.

Vztrajanje pri tem blažjem zvoku, ki se ga je Stallones držal z vsakim novejšim albumom, je dolgo kazalo na to, da glasbenika zares niti ne zanima vrnitev h kompozicijsko zahtevnejšim praksam. Deseti studijski dolgometražec Lifetime, ki je izšel po nekajletnem zatišju, deloma potrjuje ta pomislek, deloma pa priča o nasprotnem – glasbenik še ni prekinil stika z lastnimi koreninami, a tega spet vzpostavlja počasi in previdno.

Album Lifetime spočetka nakazuje, da se glasbenik sicer še vedno drži tempa zadnjih izdaj, četudi z dosti bolj dovršeno zvočno paleto. Skelet dolgometražca predstavljajo elektronski bobni, na podlagi katerih Stallones z močno predelanimi vokali, sinti in kitaro snuje zasanjane dubovske himne. Glasba deluje nekoliko neuravnovešeno, kot da se posamezni elementi spotikajo drug čez drugega brez jasnih indikatorjev, v katero, če sploh v kakršnokoli jasno smer, se namerava album naprej razviti. Toda z vsakim komadom izpade Stallonesovo igranje samozavestnejše in ideje bolj izostrene. Vrh doseže z devetinpolminutno hipnotično kompozicijo Zero Declination. Z njo močno spominja na pristop, ki ga je vodil v svoji zgodnji diskografiji – poln dronečega nojza, prepletajočega se s sinti in zamišljenim brenkanjem kitare.

Če bi se celoten album vrtel okrog orisane recepture, bi ga lahko mirno oklicali za uspešno revitalizacijo projekta. Žal pa se album giblje nekje v nezadovoljivi poziciji med starim in novim: zvok je ravno toliko svež in je izšel po tako dolgem premoru, da nase naravno pritegne oči in ušesa – hkrati pa nas pusti v želji po več in vzbudi upanje, da Stallones v prihodnosti upošteva in nadalje razvije ustvarjalno pot, ki jo je nakazal s ploščo Lifetime.