SUNN ●))): Pyroclasts

SUNN ●))): Pyroclasts

Recenzija izdelka
22. 1. 2020 - 19.00

Southern Lord, 2019

 

Potopitveni zvočni val, ki se dviguje k svetlobi
 / 7. 5. 2019

Ko gledaš bend, kakršen je Sunn, njegove člane, odete v kute z opasanimi inštrumenti, pomisliš: »Ma, to so pozerji z dragimi feršti, kva je problem tak šundr delat, če maš keš za drago opremo«. A to na noben način ni mnenje avtorice današnje Tolpe bumov, so pa parafrazirane besede različnih pripadnikov določene incestuozne, težkometalske glasbene scene, izrečene ob burnih pogovorih o imenovani glasbeni zasedbi. Slednja je v prvotni konceptualni zasnovi začela delovati nekje ob koncu devetdesetih let prejšnjega stoletja in se od takrat drži svojstvene evolucijske poti, ki pač, ja, vključuje tudi slavno steno ojačevalcev in dizajnerske delovne kombinezone. 

Na valovih Radia Študent smo o fenomenu Sunn razpravljali že z več vstopnih točk, ampak morda velja ob izdaji novega albuma vendarle na hitro reči še kaj o njihovi ceremonialnosti, ki ima v idealnem scenariju izjemno sugestivno moč. Očitki, da gre zgolj za prazno ritualnost, niso redki, a sugestija, ki jo s tem bendom opazujemo na delu, je takšna, da udeleženko oziroma udeleženca koncerta skuša prepričati, da je z obiskom koncerta Sunn vpleten v nekaj bistveno večjega od navadnega koncerta, pa tudi vsega tega navadnega življenja. To pa lahko tisti, ki smo bili na zasedbinih koncertih že večkrat prepričani, da so se naši notranji organi prav prijetno stopili na površju novoodkritega planeta, samo potrdimo. 

Danes imamo sicer pred sabo drugo - si upamo reči, inferiorno? - možnost izkustva Sunn: njihov deveti studijski album Pyroclasts, ki konceptualno močno sodi v komplet z albumom Life Metal, ki je prav tako izšel lani. O nastanku plošče Pyroclasts vemo, da se je pravzaprav zlagoma porajala med snemanjem Life Metala, in sicer tako, da so sodelujoči vsak dan snemanja prve plošče ekstra posneli še 12-minutno improvizacijo. Štiri na tak način nastale kose zvoka je zabeležil, jih nato opilil oziroma obdelal sam mojster Albini in sedaj so pred nami. 

Opisani predsnemalni ali postsnemalni ritual je sicer služil kot nekakšno uglaševanje kreativnih energij sodelujočih glasbenikov, med katerimi je ta trenutek poleg jedrne konstelacije Stephena O’Malleyja in Grega Andersona najbolj aktualno izpostaviti Hildur Guðnadóttir, islandsko skladateljico in sveže pečeno dobitnico nagrade zlati globus, ki smo jo neko soparno poletje gledali in poslušali tudi pod ljubljanskim Tromostovjem. Ekipa je, skratka, vrhunska in znana s plošče Life Metal, štirje komadi s plošče Pyroclasts pa so rezultat namernega odpiranja bendovega procesa poslušalcem in poslušalkam.

Precej upravičeno lahko trdimo, da gre na Pyroclasts za posebej premišljen in elaboriran proces demistifikacije in pripuščanja k samemu viru stalno razvijajočega se zvoka. Okusi vpletenih glasbenikov, plastenje pomenov in nameni za tem ustvarjalnim obiljem bi lahko govorili tudi sami zase, a album je tako na ravni instrumentacij kot na ravni prezentacije tako celovit in iskren, da bendova predanost razumevanju in uporabi nasičenosti, zvočnega brstenja, neke nadzemeljske breztežnosti pa tudi nečesa težjega, temačnega in masivnega pripelje do pravega kozmosa zvočenja in njegovega vsestranskega občutenja. Kaj naj, Sunn ni bend, ki se ga le posluša, treba ga je tudi vdihniti ...

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Oh no you di'int!!!!

Just this last time :)))

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness