Southern Lord, 2015

Če za izhodišče te recenzije vzamemo splošno in deloma vsekakor upravičeno mnenje, da se dvojec Sunn O))) s ploščo 'Kannon' vrača k elementarnejšemu drone metalu, s katerim je nekje na prelomu tisočletja prihrumel na glasbeno prizorišče, bi se bilo interesantno teleportirati dobro desetletje nazaj. Pa ne zato, da bi tam vrednotili aktualen album. Predvsem bi bilo zanimivo slišati prerokbe oziroma dolgoročne projekcije tistih, ki so okoli seattleske zasedbe že takrat ustvarjali hajp. Bi si kdo drznil napovedati, da bosta Stephen O'Malley in Greg Anderson, ne da bi pri tem spreminjala izvorno Sunn O)))–ovo formulo, leta 2015 še relevanten bend? Še več, da bosta s to formulo nastopala na največjih globalnih popularnoglasbenih festivalih? Ali ne nazadnje, da bosta Scottu Walkerju razširila krog privržencev? Ja, formula več kot očitno deluje in pravzaprav ni nobene potrebe po tem, da bi jo bistveno drugačila.

No, ker 'Kannon' na prvi posluh ne prinaša nič bistveno novega, se zdaj najde tudi kakšen očitek, da je bil album narejen preveč na prvo žogo, ali pa z levo roko. Če ga primerjamo s Sunn O)))-ovo zadnjo samostojno studijsko ploščo 'Monoliths & Dimensions' iz leta 2009, takih očitkov pravzprav ni težko razumeti. Ker je na albumu sodelovalo več kot trideset instrumentalistov in vokalistov, bi bilo pač nekaj zelo narobe, če bi njegova zvočna podoba ostala taka kot na zasedbinih prejšnjih ploščah. Še bolj to velja za oba lanska albuma. Sunn O))) v navezi z Walkerjem ali zasedbo Ulver bo, kakorkoli obrnete, že na prvi posluh precej drugačen. Na novem albumu takih izstopajočih novosti ni. Pri njegovem snenanju so so sicer sodelovali tudi nekateri stari znanci, med drugim Attila Csihar, Oren Ambarchi, Rex Ritter in Steve Moore, toda v ospredje je spet bolj postavljena prepoznavna kitarsko – basovska medigra med O'Malleyem in Andersonom. No, nova je tudi konceptualna premisa, tokrat izposojena v budizmu, oziroma pri boginji usmiljenja. Ker pa bi jo mirno lahko prilepili tudi katerikoli prejšnji Sunn O)))-ovi plošči, se s teorijami na tem mestu ne bomo ukvarjali.

Umestno vprašanje ob novi plošči se zdi predvsem to, ali O'Malley in Anderson s preverjeno formulo, še vedno lahko zaintrigirata. In odgovor je »lahko«. Že res, da so strukture skladb in dvojčevo upočasnjeno, katarzično dronanje zelo podobni tistemu z zgodnejših plošč, toda po drugi strani so skladbe po novem zvočno mnogo bolj prefinjene in dodelane. Morda celo po vzoru plošče 'Monoliths & Dimensions'. Slišati je vsak izklesan detajl posebej in tukaj tiste teze o nedodelanosti skladb res nimajo česa iskati. Je pa res, da so stvari morda nekoliko bolj prikrite, predvsem zaradi subtilnih sintetičnih zvokov, ki pa celostni podobi dajo precej večji pečat kot se zdi najprej. Verjetno ne bi bilo narobe, če bi dejali, da je 'Kannon' plošča, ki sta jo O'Malley in Anderson nameravala posneti že v svojih začetkih, pa je takrat zaradi mladosti in neizkušenosti pač nista znala. Na to morda namiguje že skladba, ki smo jo poslušali v podlagi. Prvič je bila namreč posneta že leta 2007 in objavljena na plošči Dømkirke.