Super Violate: Peabody

Recenzija izdelka
12. 1. 2023 - 19.00

a2b2 Records, 2022

 

Dream time announced, streaky on the outside
 / 7. 8. 2018

Z losangeleškega hiphop podtalja je oktobra lani na sceno nenadoma – in na dobrodošlo presenečenje oboževalcev eksperimentalnih odvodov rapa – prodrl četverec Super Violate s prvencem Peabody. Album, ki je prva dolgometražna izdaja tako za novo skupino trše linije hiphopa kot tudi za spletni založniški kolektiv a2b2 Records, je zasedba krojila že nekaj let in mu namenila izid leta 2020, a je projekt zaradi pandemije luč uzrl šele dve leti pozneje. Zasedba je vmesni čas izkoristila, da je albumu posvetila obilo pozornosti in časa, da se je lahko razvijal in eventualno dozorel v nekaj, kar se je v končni obliki izkazalo za več kot ambiciozen in dovršen debitantski izdelek.

Peabody je prva samostojna izdaja alternativnega umetniškega kolektiva a2b2, ki ga je – prav tako leta 2020 – ustanovil ameriški elektronski producent in član industrialne hiphop trojice Death Grips, Andy Morin. Morin, ki se je od triove zadnje dolgometražne izdaje Year of The Snitch iz leta 2018 preusmeril na število stranskih udejstvovanj, je okrog svoje osebne spletne strani a2b2 sčasoma zbral ožjo skupnost odročnih vizualnih umetnikov, piscev in glasbenikov čudaškega kova, ki so gojili navdušenje do kulturnega naboja alternativnih scenskih robov spleta in v svojih delih izražali postinternetne senzibilnosti. Iz tega nabora širokookih zoomerjev, umetniških stremuhov in starih mačkov shitposterjev je projekt kmalu izbruhnil v popularnosti in se med drugim razširil na fizično publikacijo, na niz spletnih dogodkov in kreativnih natečajev, na uspešen Minecraft strežnik ter končno tudi na lastno založbo, prek katere je oder dobilo dobrih trideset glasbenih novincev. A Super Violate so bili tisti, ki jim je z Morinovim žegnom pripadala čast prve albumske izdaje. Kot ambasadorji skupnosti a2b2 so tako na sceno vkorakali samozavestno in z brezkompromisno vizijo, ki gradi na plodovitejših zapuščinah eksperimentalnega hiphopa minulega desetletja.

Letošnja izdaja pasjega dvojca
 / 2. 10. 2020

Super Violate je kalifornijski mutant metala, nojza, hardcore punka in podtalnega hiphopa, ki se na prvencu jasno sreča s svojimi vplivi in jim mirne vesti pokaže sredinec. Ne toliko v tem, da se arogantno požvižga na starešine, od katerih črpa navdih, kolikor v tem, da očitno ne želi loviti slovesa, stila ali sploh estetskega značaja svojih prednikov, če bi to pod vprašaj postavilo njihovo lastno kreativno suverenost. Na albumu se skupina loteva samosvoje pljuvaške recepture, utemeljene na eksplozivni produkciji in brutalnih, umazanih vokalih, ki se mesarijo iz komada v besen komad. V poslušalcu se vzbudi občutek utesnjenosti v statičnem momentu, ko nepojenjajoče bobnenje Super Violate žene sliko utripajočih možganov, prenasičenih s sranjem interneta in na samem robu živčnega zloma kot zadnje stopnje nevzdržne socialne sedentarnosti. Skupina izropa in pospeši pristop vratolomnejših potez Death Gripsov ter jih ponudi v bolj speštani, bolj zašvicani in bistveno manj zapomnljivi različici – z dimom v laseh in zenicami, razširjenimi v katranske luže.

Iz skoraj vsakega komada na plati curlja neenakomerno usmerjen srd, ki udarja in grize po vsem kot stekla žival, a se v vsej svoji impulzivnosti nikoli ne izgubi v teh surovih izbruhih jeze. Super Violate izkažejo zrelo mero okusa in nadzora nad agresijo, ki kljub vsemu dopušča obilo pozornosti Machine Girl sorodni inštrumentalni spremljavi ter celo bolj čutnim, soulovskim sekcijam proti koncu plate, kjer lahko poslušalec prvič zares zadiha, ko se album že bliža izzvenu. Skupini pa v teh trenutkih pogosto zmanjka pare; ko se oddaljijo od svoje osrednje, napadalne linije, težje navigirajo teren, ki bi zahteval sintezo še kakšnih drugih glasbenih tokov.

Mar veste, kva prav Danny¿
 / 21. 10. 2019

Na stičišču scenskih gigantov, kot so Machine Girl, Danny Brown in seveda Death Grips, se Super Violate najdejo nekje, kjer jim je navkljub omejenemu križanju scenskih navdihov uspelo razviti samostoječo, idiosinkratsko zvočno identiteto; v tej sicer jasno prepoznamo omenjene starševske vplive, a glasba na albumu Peabody žari z že izoblikovano in prepričljivo idejo o tem, kje skupina označi svoj teritorij in kako se izogne derivativnim instancam oboževalske produkcije. Zvok in čut hardcore podtalja tečeta četverici po žilah in kar jim manjka pri sami raznolikosti glasbenih idej ter navdihov, nadoknadijo z natančno usmerjeno uporabo ožje matrice inspiracij. Ta hiperaktivna, naduta vizija pa mora biti nekaj, od česar naj se občasno vsaj za trenutek odmaknejo in zamenjajo za širšo, morda bolj eklektično perspektivo, če res hočejo iz svoje niše izcuzati vsaj približno takšne veličine, kot te, ki jo ropajo od navdihov.

Do takrat pa se z dolgometražcem Peabody zasedba umešča kot potencialno ena vrednejših nosilk bakle, ki so jo prvi zanetili Death Grips in z njo definirali desetletje podtalne glasbe. V vsakem primeru pa predstavljajo Super Violate solidno premiero v shit-showu, ki je skupnost a2b2 in za katero se obeta perspektivna generacija ustvarjalcev.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.