Samozaložba, 2020

Pozdravljeni v petkovi Tolpi bumov, kjer bomo ob prestopu iz delavnika v vikend obravnavali letošnji album newyorškega dua Machine Girl. Slabi dve leti je minilo od recenzije albuma The Ugly Art, prvega dolgometražnega izdelka po pridružitvi tolkalista Seana Kellya prvotno solo zastavljenemu projektu Matta Stephensona. Špela Cvetko je v njej slog umetniške naveze predstavila kot »navidezno neokusen, grd, predvsem pa nekompatibilen«, ta pa tudi pri letošnji izdaji U-Void Synthesizer ostaja zvest zastavljenim glasbenim in ideološkim načelom.

V zadnjih dveh letih je bila produkcija Machine Girl javnosti večinsko skrita. Z izjemo nekaj krajših turnej po okolici New Yorka, kjer sta glasbenika na odrih preizkušala nov material, je bil projekt za širšo javnost zavit v tančico molka. Očitno je, da sta glasbenika za naslednjo večjo izdajo čakala na primeren trenutek in svetovni kaos, ki ga je prineslo leto 2020, je zastavil izvrstno atmosfero za izdajo kritičnih cyber futurističnih del, ki jih je imel dvojec očitno na zalogi.

V letošnjih izdajah sta Machine Girl prikazala izjemno raznolikost svoje glasbene produkcije. Ob začetku leta objavljena kompilacija MG Demo Disc in pred kratkim izdan EP RePorpoised Phantasies se vračata k prvinam Stephensonove elektronske produkcije, za katero je značilno mešanje vplivov UK rave kulture z ameriškimi juke in footwork elementi. V nekaj odklonskih skladbah s kompilacije MG Demo Disc se v stilu albuma The Ugly Art z močno nasičenimi in kompresiranimi bobnarskimi vložki Stephensonovim kreacijam pridružuje Kelly. Tovrstna dela, ki jih je na demo kompilaciji relativno malo, vključujejo za projekt značilno spajanje dveh glasbenih zvrsti, ki jih opredeljuje beseda hardcore. Kolaž trših, hitrejših in besnejših odvodov punka in tehna napove ponovno oživitev duetovega glasbenega sloga, ki mu lahko v izpopolnjeni formi prisluhnemo na albumu U-Void Synthesizer.

Glasbenika nas na izjemno dinamičnem in energijsko nabitem albumu - ki na trenutke deluje kot soundtrack napeti računalniški igrici iz devetdesetih - popeljeta skozi spekter nostalgičnih sintetičnih melodij, nasilno presekanih z distorziranimi kitarskimi rifi, agresivnimi vokalnimi vložki in izrazito saturiranimi bobnarskimi blast beat vložki Seana Kellya. Doprinos živega bobnarja na albumu je ob primerjavi z ostalimi letošnjimi izdajami očiten. Namesto lebdenja v zvočni krajini elektronskih simfonij nas dvojec na albumu U-Void Synthesizer postavi v mošpit postapokaliptičnega cyber koncerta, kjer ima glasbeni vtis agonije in besa evidentno prioriteto pred čisto zvočno sliko. V primerjavi z albumom The Ugly Art si tokrat dvojec dopusti še več svobode pri mešanju zvokov in namensko uvrsti kričanje distorzirane glasbene podlage pred vokal, ki v delih skladb služi le kot dodaten element v večplastni zvokovni strukturi. Negativna plat tovrstne prakse je prvotna težka razumljivost Stephensonovega vokalnega sporočila albuma, ki pa ga vseeno lahko izluščimo ob poglobljenem poslušanju.

Anarhističen in politično kritičen izraz se na albumu U-Void Synthesizer kaže že v sicer najtežje razumljivem vokalnem vložku prve skladbe. Temačen in pesimističen pogled na trenutno svetovno situacijo nas poleg vulgarnih opazk spremlja prek celotnega dela, na komadih Fortress Destroyer in Kill All Borders [2020 Worldwide Fucker] pa lahko izluščimo predvsem jasen odpor do policijske opresije, nacizma in nacionalizma.

Vseeno pa se zdi da je sporočilo pri stvaritvah Machine Girl drugotnega pomena. Že sama prikritost vokala v zvočni sliki na albumu vzbudi pomislek, da želi duo z delom predvsem zbuditi osebne potlačene frustracije, ki pa so lahko povsem drugačne od tistih, s katerimi se soočata umetnika sama. U-Void Synthesizer predvsem vzbuja individualni razmislek o preživetju v nepredvidljivi in kaotični prihodnosti, ki nam jo bo skupaj s pomočjo leta 2020 v obliki demo virtualne slike - ki se ji zaenkrat še lahko izognemo - izrisal dvojec Machine Girl.