Superorganism: Superorganism

Superorganism: Superorganism

Recenzija izdelka
19. 4. 2018 - 19.00

Domino, 2018

 

»They create original internet-age electronically-tinged indie pop music.« Tako se konča sestavek pod zavihkom Artistry na Wikipedijinem članku o predmetu današnje Tolpe, vzhajajoči zasedbi Superorganism. Če je še koga nekoliko zmedlo, kaj točno naj bi pomenil izraz internet-age indie pop music ali v resnici internet-age music kakršnekoli vrste, ni edini. Superorganism so si zares zgradili celoten imidž na ideji, da so praktično rojeni in vzgojeni na svetovnem spletu. Mednarodna osemčlanska zasedba, polovica katere je že sodelovala v indie rock bendu The Eversons, se je zgodaj lani spoznala prek Skypa, njihova sedemnajstletna vokalistka, Orono Noguchi, pa naj bi v stik s člani prišla, potem ko je skupino The Eversons vzljubila prek vsem dragih YouTube priporočil. Nastal je umetniški kolektiv nove dobe, ki naj bi glasbo najpogosteje ustvarjal na podlagi prostih asociacij vseh osmih članov in izmenjave glasbenih idej prek e-maila, in jo snemal v lastnem DIY studiu oziroma kolektivni bazi v zahodnem Londonu, kjer je bil posnet tudi njihov tokratni, debitantski self-titled album.

Sliši se naravnost utopično, kajne? Osem mladih posameznikov, vsak s svojim inštrumentom in s svojo vlogo v kolektivnem superorganizmu, ki ne glede na medsebojne tako etnične kot glasbene razlike bolj ali manj živi skupaj v eni kreativni komuni in iz nje producira hitro nalezljiv, a hkrati dovolj cinično podkovan indie pop, da ta lahko požgečka prava ušesa post-truth dobe. Da, Superorganism že v videih, ki kvazi parodirajo, a se hkrati kvazi klanjajo kulturi memov in vaporwava, in vizualno zaznamovanih nastopih v živo, ko nastopajo v barvno usklajenih pelerinah za dež, zvenijo in izgledajo kot simfonični orkester Buzzfeeda, Pitchfork pa jih je kakopak že oklical za hišni bend Interneta.

Skupini bi bilo težko očitati, da se ne zna učinkovito promovirati oziroma da za lasten brand ni našla prave niše. Osvežiti elektronsko podprt indie pop, tisti nostalgično bleščeč zvok poznih 2000-ih, ki ga je - vsak na svoj način - utelešalo toliko bendov od MGMT in Animal Collective do bolj komercialnih tipa Passion Pit ali The Naked and Famous – tak zvok prirediti za novo generacijo, za generacijo reddit šal, lažnih novic in estetike naključnega, je zanimiv koncept. A koncept, ki ga Superorganism na svojem prvem izdelku vztrajno lovi, se vsaj v tej izvedbi lepše sliši zgolj na papirju. Album podobno kot ime benda res zveni kot en superorganizem, z vsemi dobrimi in slabimi pritiklinami. Po eni strani bolj kitarsko usmerjen zvok, ki danes ni več toliko v ospredju, uspešno kombinira s sodobnejšimi prilivi zglitchanih beatov, moduliranih samplov in na splošno fragmentirane ter rahlo psihedelične produkcije. Kljub temu pa so si praktično vse pesmi med seboj izjemno podobne, strukturirane kot lahkotni hitiči s sing-along refreni, ki se že po nekaj komadih zlijejo v monokromatsko spužvo zvoka in med seboj zamenljivih vokalnih linij Orono Noguchi. Njen leno lakonični slog petja sicer deluje popolno za konceptualno in zvočno podobo skupine ter disasociirane podlage veže skupaj kot nekakšno uniformno pop lepilo, a večkrat tudi preseže tisto tenko mejo med dostopnostjo in infantilno, shiny-happy-people sladkobnostjo, ki po zatonu zadnjega indie vala deluje precej prežvečeno.

V svojih najboljših trenutkih Superorganism uspešno skonstruirajo ljubke popiade z dovolj inovativnimi zvočnimi primesmi, kot na primer v pesmih Sprorgnsm ali Something for your M.I.N.D. – slednja je bila vključena tudi na soundtrack za video igro FIFA 18, kar se glede na tradicijo glasbenih podlag te franšize zdi kot znak uspeha za sam band. A večino časa Superorganism zveni kot spodletel poskus nadzorovanega kaosa in hoje po robu mainstreama, ki pa nekako gladko pade izven teritorija tako slednjega kot prave alternative. Tako pristop in rezultat nekoliko spominjata na nedavni album Gorillaz ali na šibkejše izdelke projekta tUnE-yArDs, najbolje - oziroma najslabše – pa tak pristop in rezultat pooseblja pretirano zmedena pesem Nai’s March. Že uvodna It’s All Good tako kot celoten album morda na začetku fascinira, po prvem kričečem refrenu pa nas hitro potegne v težko poslušljiv vrtinec internet-age indie popa v slabših konotacijah te skovanke. In ko glasba ne steče zares prijetno ali pretirano zanimivo v uho, nam je čisto vseeno, kako trendovski, samoironični in sveže sodobni Superorganism ob tem morda so.  

 

Superorganism - Something For Your M.I.N.D. (Official Video)
Superorganism - Everybody Wants To Be Famous (Official Video)
Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.