Inner Freak, 2021

Ali si lahko predstavljate živeti dvojno življenje? Na eni strani pripravljeni na večni glamur in rdeče preproge, na drugi strani pa biti najbolj divja in energetična zvezda pankovskega podzemlja. Če ste pomislili, da gre le za protislovje, ki obstaja v fikciji, ste se še kako močno zmotili. V današnji Tolpi bumov vam bomo namreč postregli točno s tem. 

Skupina Surfbort, ki originalno prihaja iz New Yorka, trenutno pa je naseljena v Kaliforniji, s svojo frontwoman Dani Miller tako vizualno kot glasbeno velja za eno najbolj divjih zasedb v podzemlju novodobnih punk-rock glasbenih voda. To ni odvrnilo modne hiše Gucci, da jih je kot otvoritveni bend vključila v medijsko kampanjo, Dani pa je s svojo odštekano podobo postala tudi Guccijev obraz. Kljub temu da se v zadnjem času pogosto pojavljajo navezave med elitističo modno hišo in navadnimi smrtniki, se zdi, da so glasbenico izbrali zaradi njenega skoraj freakovskega izgleda. Tako želi znamka svojo publiko šokirati, s tem pa ustvariti še večjo publiciteto tako samim sebi kot tudi bendu oziroma pevki.

Skupina Surfbort na sceni seveda obstaja že dlje časa, natančneje od leta 2015, svoj prvenec Friendship Music pa so izdali leta 2018. Kronološki merilec divjosti njihovega ustvarjanja razodene, da se Guccijev moment zares ne pozna v njihovem delu, v preteklosti pa je bend svojo prepoznavnost gradil tudi kot predskupina zasedbe Black Lips. Nasploh veljajo za zelo provokativen bend današnjega časa tako zaradi svojih divjih oblačil kot tudi tekstov, ki se mestoma že naslanjajo preko seksualnih meja vulgarnosti in preko meja notranjih stisk posameznika po metodi in your face. Takšni so na primer komadi Condom with no Cum ali pa Bort to Death.

Danes recenzirani drugi dolgometražni album Keep On Truckin’ ohranja zasedbin svojevrsten stil s pravim razmerjem med norostjo in šaljivostjo. Na izdaji ostajajo humorju in samoironičnosti zvesti predvsem v komadih Dicks in Space in Never Nude. S svojo tehniko preizkušanja meja gradijo tudi novo publiko, ki jih zaradi izstopajočega delovanja, če ne drugega, vsaj opazi, morda pa svoje prosto uho nameni tudi njihovi glasbi. Metodo bi lahko tudi kritizirali, rekoč da muzika ni v prvem planu, vendar glede na razprodane koncertne dvorane in prodane albume zagotovo deluje.

Čeprav Surfbort na prvi pogled izstopajo predvsem z vizualno podobo, ki temelji na precej kričečih, skoraj mejnih estetikah grdega, pa se znotraj njihovega tekstovja odražajo tudi eksistencialne, anksiozne stiske. Tako denimo v komadu Lot Lizard 93 odzvanja v ušesih stavek: I get high, living in a dessert, get by partying with my demons ali pa zaključni stavek pesmi FML, ki direktno in brez olepšav pove – I want to kill myself. V vokalno-glasbenem smislu skupina spominja predvsem na avstralske bende tovrstnih žanrov. Način petja vokalistke Dani Miller spominja na Courtney Barnett oziroma če sežemo v zgodovino pankovskih godb na prelomu tisočletja, lahko na trenutke zaslišimo celo vzor skupine The Distillers. Ritmi skladb so sicer preverjeni, toda umanjka jim delček inovativnosti, kar bi ploščo dvignilo na še višjo raven onkraj dobrih besedil in divjega izgleda.

Keep on Truckin’ dokazuje, da je skupina Surfbort na dobri poti, da postane ena najprepoznavnejših skupin v trših kitarskih linijah tako zaradi dometa publike kot tudi ritmov, ki palijo na mlajšo publiko novodobnih pank-rockovskih linij. V njihovem ustvarjanju pa je nova plata točno to, kar v slengu tudi pomeni – nadaljevanje svojih ustaljenih poti. Čas bo pokazal, ali se bo pot spremenila v bolj komercialne ali bolj underground vode. Potencial za eno ali drugo je zagotovo na vidiku.