Northern Spy Records, 2022

Plošča Suss ameriške zasedbe z istim imenom z vzpostavitvijo mosta med country in ambientalno glasbo morda bolje kot katerikoli drug album poroča o zgodovini svojih stvarnikov. Bend glasbuje od leta 2018, vsi člani pa so v dolgih letih ustvarjanja na ameriški sceni pustili marsikatero stopinjo. Kvartet so sestavili multiinštrumentalisti Jonathan Gregg iz zasedbe The Linemen, Bob Holmes, Pat Irwin iz no wave bendov Raybeats in 8 Eyed Spy ter podzemni ilustrator in glasbenik Gary Leib. 

Leta 2021 je osrednji ustvarjalec zasedbe Leib tik po zaključku snemanja EP-ja Night Suite preminil. Skupina se je odločila, da bo pot nadaljevala v obliki tria, v nadaljnjih letih pa so glasbeniki izdali še dva EP-ja. Ti trije krajši izdelki so temeljni gradniki novega albuma, na katerem pa je zadnji del sveža kreacija. S temi posameznimi krajšimi izdajami je bend postopno nakazoval na izgubo, prebolevanje in iskanje novega zvoka. Konec albuma začrta novo smer ustvarjanja, s katero se vračajo k toplejšim tonom, polnim svežega zagona. 

Kljub svojim izkušnjam na sceni pa Suss ostajajo zvesti relikvijam bluegrassa in country glasbe. Pedal steel kitara v Greggovih rokah se vseskozi počasi in odmevno vleče v ozadju. Od tegobnih, temnih in hladnih noči z začetka albuma pa vse do sončnih polj, polnih toplega zvoka, je ta inštrument gradnik vsakršne atmosfere albuma. Gregg v skladbah, kot je Shimmer, popestri ozadje z močvirnatimi melodijami dobro kitare. Holmes z zvokom mandoline in orglic ter občasno violine poglobi ta klasični country zven. Irwin pa ga s klavirjem in s počasnim brenkanjem na rožljajočo električno kitaro zavestno razbija.

Številni zasedbi pripisujejo naziv stvariteljev tega precej novega žanra country ambientale. Daniel Lanois je z albumom Belladonna sicer res že leta 2005 prvi prečkal nekakšen podoben most med tema dvema navidezno izključujočima se žanroma, a so podobnosti med glasbo Lanoisa in benda Suss kompozicijsko uporabljene popolnoma drugače. Medtem ko Lanois skače med enim in drugim žanrom s hitrimi in skoraj odrezavimi prehodi, so Suss v tej združitvi countryja in ambientale bolj celostni. V začetku morda sploh ne bi pomislili na vpliv Ennia Morriconeja, legendarnega skladatelja filmske glasbe, ki je očiten v skoraj vsakem trenutku. Vendar pa Suss opustijo njegove hitre ritme kastanjet in kitare in akorde raje raztegnejo v nemogoče počasne in postopne progresije. Vsak ton je izkoriščen do absolutnega vrha svojega potenciala in šele nato zaide v novo melodijo. Glasba sama deluje, kot bi ožala in širila prostor. Raztegnjeni toni kitar v kontrastu z odrezavimi klavirskimi akordi ali električno kitaro dodajajo in odvzemajo dimenzije po lastni volji. S tem album tudi močno zakrije to hibridizacijo dveh, na prvi pogled nasprotujočih si žanrov. Raje za trenutek pusti poslušalca zmedenega, češ da se glasba sliši znana in hkrati kot nekaj popolnoma novega.

Celoten album zveni kakor vrnitev iz brezmejnega kozmosa v eno in enotno človeško telo. Prva polovica albuma ima vesoljski, skoraj astronavtski zven. Z mankom klasične kitare, manj rifi vsakdanjih inštrumentov ali žvižganja melodije izpadejo zunajzemeljsko. Klasični inštrumenti bluegrassa nas še vedno spremljajo, vplivi country glasbe so neizpodbitni, hkrati pa se preselijo iz same atmosfere v izključno tehnični vidik. Zvok orglic nekako manjka v svojem klasičnem zvenu, Holmes ga namreč predrugači v ustrezanje melodijam breztežnosti. S časom pa se vse skupaj prizemlji, klasična in električna kitara zavzameta ključne trenutke in nas vrneta v domeno človeka. Klavirski vpadi, četudi le par akordov, pritegnejo pozornost in pesmim ponudijo novoodkrito težo. Ob koncu albuma smo se že skoraj popolnoma vrnili v svoje domače, vroče, puščavsko mestece, v katerem se le še spominjamo popotovanja po vesolju.

Skladna s takšnim interpretiranjem zvoka pa je tudi sama zasnova albuma. Očitna je razdelitev na štiri dele, ki lahko stojijo in tudi so stali posamezno kot EP-ji. Hkrati je čar te glasbe ravno ambientalna komponenta, s katero glasbeniki povlečejo rdečo nit. Kljub temu da gre za obsežen nabor enaindvajsetih skladb, ki skupaj štejejo dobro uro in pol muzike, se iz enega v drugi del plate spuščamo brezšivno. Raje kot izjemno obsežen nabor skladb na enem albumu, plata deluje kot kompilacija, ki pa jo zlahka poslušamo v eni seansi, v celoti. Kot dolga vožnja po cesti s štirimi postojankami, pri čemer ima vsaka drugačen in unikaten razgled. 

Suss s tem dokazujejo pomembno poanto. Ambientalna glasba ima številne plati in je polna diverzitete, glasbeniki so pravzaprav morali vključiti čim več tehnik in raznolikosti. Album z enaindvajsetimi komadi, ki so si vsi podobni, bi lahko bil neznosen. Izguba člana je zasedbo prisilila v iskanje novega zvoka znotraj obsežnega nabora inštrumentov. Morda ravno zato zadnjo četrtino albuma poslušamo kot vnovično predstavitev vsakega posameznika, ki gradi prihodnost zasedbe Suss. Ta končni, zadnji in do sedaj še neslišani del tega potovanja z naslovom Across the Horizon zares pogleda onkraj obzorja v prihodnost zasedbe.