SUTARI: OSTY

SUTARI: OSTY

Oddaja
28. 1. 2018 - 19.00

Unzipped Fly Records, 2017

 

S postopki konsonance, harmoniziranja ali blagoglasnih razmerij več tonov v spremljavi godal bi lahko grobo orisali glasbeni izraz tria glasbenic Sutari in njihov album Osty,  ki ga bomo poslušali v današnji Tolpi bumov. Sutari je po spletni definiciji poljski kuhinjski folk avant bend, po kakšni drugi pa odgovor na večno vprašanje – kako misliti ljudsko glasbo danes? Sutari so ob izdaji prvega albuma prejele številne nagrade, sicer pa bo v današnji Tolpi več govora o drugem. Plata Osty, izdana pri založbi Unziped Fly records v preteklem letu 2017, je plod treh glasbenic, performerk, inštrumentalistk in pevk - Basije Songine, Kasije Kapele ter Zosije Baranske. Avant kuhinjska oznaka je Sutari doletela na podlagi domiselnega prvega albuma Wiano iz leta 2014, katerega naslov v slovenskem prevodu pomeni dota, torej premoženje, ki ga prinese ženska v zakon. Zanimivost Wiane je v tem, da poleg inštrumentov Sutari igrajo tudi na kuhinjske pripomočke. Tako je v pesmih s te njihove prve plošče moč slišati zvoke steklenic, rezanja, strganja, mešanja in celo cvrčanja ob pečenju jajc. Nekaj teh pesmi s prvega albuma smo na RŠ-u slišali tudi v oddaji Globaluna.

Muzika skupine Sutari je v dialogu s poljsko in litvansko ljudsko godbo. Njihov glasbeni izraz temelji predvsem na pesmi, ki se ozira na litvansko tradicijo vokalne polifonije, imenovane sutartines, besedila pa so poljska ljudska. Po eni strani so močno zasidrane v enosmeren način petja in igranja, kajti v komadih zavestno ohranjajo značilne ljudske ritme, besedila in melodije. Po drugi strani pa je Sutarijina godba prežeta s sodobnim momentom, njihovi zvoki se sicer pregibajo okoli ljudskega skeleta, a gotovo niso zgolj golo poustvarjena arhivska muzika. Članice benda so ustvarjalke na različnih področjih, kar se odraža v iznajdljivosti njihove interpretacije muzik in dá slutiti dramaturško občutljivost v naraciji, predvsem v kontekstu prvega albuma. Pesmi s plate Dota so bile namreč del glasbene predstave Lubenica, ki so jo Sutari same pripravile, režirale in izvedle. V teatrsko performativni obliki so komadi zaživeli s svežim podtonom. Svežina pa ni tako izrazita pri zadnjem albumu Osty, ki ne dosega enake živosti, morda že zaradi razlike v produkciji albuma.

Ime albuma Osty ali po slovensko Osat poimenuje plevel, hkrati pa tudi uporabno travnato zelišče. V splošnem, ljudska glasba, kot piše Katarina Juvančič, vzpostavlja dvojnost, vzajemen odnos, iz katerega črpamo in vanj vračamo. Je hkrati polna in prazna posoda, saj je gotovo napolnjena s stoletnimi kolektivnimi pomeni in vrednotami skupnosti, a po drugi strani tudi preizprašuje in briše nacionalne meje ter se upira verskim ideologijam in dopušča ponovne zapise z nam lastnimi odtisi. Sutari namreč lovijo vse te različne dvojnosti, ki so namignjene že z idejo združevanja poljskih besedil in litvanskih melodij ter uporabo nekaterih tradicionalnih inštrumentov obeh narodov.

Razpoloženje celotnega albuma Osty nam daje vtis temačnega gozda z občasnimi vmesnimi žarki vedrejših kosov. Po besedah izvajalk se tematika plate giblje med vsakdanjim in fikcijo, hkrati pa so besedila interpretirana skozi prizmo njihovega lastnega, torej ženskega pogleda. Tako smo ob poslušanju in branju prevodov besedil priča kar nekaj progresivnim in first-world-problem trenutkom. Ti razbijejo klasična ljudska besedila ala Janez je izgubil konje, ker ga je zmedla lepota dekleta ob vodi. Eden od zanimivejših se pojavi v pesmi Šivilja, v kateri je protagonistka na smrt razočarana nad obleko, sešito posebej zanjo. O popolnoma napačnem odtenku blaga ne bomo niti izgubljali besed. Besedila so podprta z enoglasnim vokaliziranjem, včasih pa se razvijejo v morda na videz improvizirane linije, kot se denimo sliši v že omenjenem kosu Šivilja ali v skladbi Od ponedeljka. Ti spleti glasov izvirajo iz tradicionalnega načina petja, do katerega še pridemo v nadaljevanju.

Inštrumentalni aspekt plate v večini ni preveč izrazen, saj mestoma le podvaja odpeto melodijo. Zgrajen je minimalistično na enostavnih ponavljajočih se figurah z občasnimi solističnimi deli. Ponavljanje je prisotno tudi z vokali, ti se namreč v kanonih spletajo in prepletajo v večplastne kompozicije. Vse naštete značilnosti kanona, ponavljanja in mantrastih vzgibov pa dekleta črpajo iz, kot že omenjeno, litvanske pevske tradicije sutartines. Sutartines so pesmi oz. bolj mantre, ki so jih pele ženske v dvo ali troglasnih polifonijah. Ob njihovem načinu petja so zanimive predvsem melodije, ki so si včasih med seboj popolnoma različne, a izvajane istočasno, kot se to sliši pri Sutarijini pesmi Kotaleči se venec. Tako se tudi odpeta besedila na mestih plastijo eno čez drugo, ko vsaka izmed pevk poje drugačne verze.

Osat je v primerjavi s prvim albumom studijski in zato je kvaliteta produkcije seveda slišno boljša. Kar pa je morda celo šibkost, saj se nepopolni, spontani, terenski kosi, slišani na plati Dota, veliko lepše zlijejo z načinom izvajanja njihove muzike. Ravno v živem stiku ali vsaj v občutku igranja v živo je smisel takšnega tipa muzike. Takšnega občutka pa se z izčiščenimi studijskimi posnetki ne da zares doseči. A kljub določeni sterilnosti so na albumu slišni šepeti in drugi netipični vokalni vložki, ki za trenutek sprostijo napetost. Na koncu se namreč vse konča pri komadu Lincbery - s smehom.

 

SUTARI - OSTY - wydaj z nami płytę!
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

RŠ praznuje 51 let! Če bi radi spodbujali kakovostne radijske vsebine tudi v postabrahamski dobi, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

a Poljska sploh še zmore producirati kaj avantgardnega lepo vas prosim.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness