AAUU records, 2020

 

Trio Sutari oziroma njegova muzika se na valovih Radia Študent vrti skorajda od samih začetkov zasedbe, ko so Poljakinje še strmele z naslovnice albuma Wiano s svojimi ribežni in drugimi strgalniki, njihovo muziko pa se je še na široko opisovalo kot kuhinjski avant folk. Takšen folk je blago provociral tudi takrat, ko so se glasbenice s kuhinjskimi pripomočki povzpele na oder, igrale muziko na lonce in električne mešalnike ter spodbujale poslušalce, da so ponujenemu stereotipu tudi ploskali. Same so prvi album označevale kot intimen in domačen, na posluh pa je bil predvsem nepretenciozen. Pri naslednji izdaji so glasbenice v podobni liniji, a z veliko več kompozicijske ambicioznosti stopile na pot pravljic in plevelastih uporabno-neuporabnih zelišč. Leto kasneje, po izidu drugega albuma Osty, ki smo ga pravkar na hitro povzeli in ki je mesto našel tudi v preteklem terminu Tolpe bumov, so Kasia Kapela, Basia Songina in Zosia Zembrzuska stale pod žarometi minoritskega samostana v Mariboru, na koncertu v okviru festivala Druga godba, in bile deležne našega aplavza. Ploskali smo odmevom njihovih glasov, ki so bili plod prostorske akustike, in tistim odmevom, ki so jih same namerno vkomponirale v svoje pesmi.

Ogrodje, ki so ga glasbenice postavile v prvem albumu Wiano, so na naslednjem albumu obogatile ter zvok pesmi, prvenstveno obdanih z minimalno, res zgolj nujno spremljavo, razširile v bogatejše in polnejše kompozicije. V svojem značilnem zvoku Sutari z novo izdajo Siostry Rzeki, kar je v angleščino prevedeno kot River Sisters, konsistentno nadaljujejo svoj izrazni razvoj z bolj dodelanimi kompozicijami prepletanja, dopolnjevanja in nalaganja večglasij. Glasovi in besedila, ki jih pojejo, igrajo v muziki tria pomembno vlogo že od začetka njegovega ustvarjanja, saj glasba zasedbe temelji na pripovedovanju zgodb. Te pretežno govorijo o usodah žensk, njihovih sester in zemlje, na kateri stojijo, delajo in živijo. Konkretneje: v preteklosti so pele že o pretesno ukrojenih oblekah, o volkovih in izgubljenih nevestah, sedaj pa pojejo o pletenju vencev iz artičok, o Marysieńkini jablani, o vodi, v kateri se utapljajo in v kateri plavajo gosí, ter o tisti divji reki, ki raznaša njihove glasove. Nove pesmi so za razliko od tistih, ki jih najdemo na prvih dveh albumih, večinoma avtorske – z izvirnimi besedili in melodijami. Poleg tega – ali pa morda prav zato – komadi z albuma River Sisters dajejo vtis izrazite homogenosti.  

Zaradi že omenjene značilne glasovne prepletenosti lahko zvok Sutari prepoznamo tudi z zaprtimi očmi in z napol pokvarjenimi zvočniki. Glasovi pevk si medsebojno dopolnjujejo stavke besedila in kot v odmevih ponavljajo eden za drugim. Beseda sutari je sicer litvanski glagol, ki se prevaja kot biti skupaj, harmonizirati. Vsaka izmed sutarijk pa v komadih včasih poje svojo besedilno linijo, ki se tekom skladbe srečuje in oddaljuje od linije drugih dveh. Pri komadih, kot so Košnićki, Łado in drugi, pride na misel estetika režiranega kaosa, pri čemer hočeš nočeš potegnemo – morda prepogumno – paralelo z nedavno ponovno ekranizacijo filmske klasike Čas deklištva v režiji Grete Gerwig. S tem merimo predvsem na scene, v katerih sestre March vsaka zase peljejo svoj monolog ena čez drugo v navideznem, a v resnici komponiranem kaosu besed, ritmov in intonacij. 

Sutarijke se z namigom na sestrstvo, ki ga daje naslov albuma Siostry Rzeki, dejansko navezujejo tudi na poljsko okoljsko-umetniško gibanje z istim imenom. To gibanje, podobno kot kakšna od nam poznanih, domačih iniciativ v tem času, še posebej dviguje zavest o pomembnosti neokrnjenih rek brez jezov, betonskih strug in drugih človekovih posegov v škodo okolja. Sutarijke vsaka s svojo linijo besedila in melodije kljubujejo času tako kot reke s svojimi strugami ter peljejo svojo muziko naprej, za zdaj še brez večjih, konkretnejših sprememb.