Secretly Canadian, 2015

Danes obravnavana plošča je v glasbi manifestirano združenje dveh vsaj na prvi pogled docela nepovezanih glasbenih stališč, ki sta bili v kolaborativnem duhu prisiljeni poiskati zvočna in konceptualna stičišča. Ta naj bi se razvila v roku enega tedna v letu 2012, ko sta se zasedbi sestali v kanadskem studiu ter ustvarili zasnove za vseh sedem na plošči prisotnih komadov. Gre za odličen primer zanimive glasbene forme, ki se ob primerni skupni mentaliteti lahko razvije iz sodelovanja sicer različno usmerjenih posameznikov.

Na eni strani so se znašli alternativni rokerji Suuns, ki so pred dvema letoma z albumom Images Du Futur nastopili tudi pri nas. Njihova minimalistična zasnova z nekoliko zadržanim vokalom uspešno ustvari dinamične in mestoma skoraj plesne komade, prežete z ravno pravšnjo mero nojzerskih elementov, ki ustvarjajo močno vzdušje odtujenosti. Ta ostaja tudi na danes poslušanem albumu, na katerem pa se je znašel tudi pridih Bližnjega vzhoda, ki ga je prispeval prav tako v Montrealu baziran eksperimentalni producent libanonskih korenin, Radwan Ghazi Moumneh, znan kot ustanovitelj in vodja projekta Jerusalem In My Heart. Njegove pod tem imenom izdane eksperimentacije se večinoma zadržujejo v tradicionalni glasbi Bližnjega vzhoda, ki je vedno tako ali drugače podvržena elektronskim preobrazbam ali postavljena ob bok elektronskim elementom, s čimer tradicionalnost dobi nekam psihedeličen podton. Gre za zelo raznolik in konceptualno odprt projekt, v okviru katerega so sodelovali številni predstavniki različnih umetniških praks. Moumneh, ki je v preteklosti med drugim sodeloval tudi z zasedbo Godspeed You! Black Emperor, je tu svoj projekt z zasedbo Suuns vneto razširil v skupen koncept.

A v resnici bi težko govorili o nekakšnem zaokroženem in utemeljenem konceptu. Gre prej za skupek idej očitno rojenih iz skupinske improvizacije, zaradi česar komadi večinoma delujejo neobremenjeni s konvencionalnimi težnjami kompozicije. Posledično se zdi, da ideje niso vedno docela realizirane – nekaj komadov se namreč konča z nerodnim fade-outom in tudi prehodi med posameznimi komadi pogosto delujejo grobi. Kljub temu pa dobimo občutek, da novonastala zasedba vstopa na neznan in do sedaj neraziskan teritorij, ki bi ga sicer lahko primerjali s krautrockovskimi analognimi eksperimentacijami.

Plošča zares ponuja izobilje retrofuturističnih elektronskih zvokov, ki pa so tu mestoma jukstapozirani ob tradicionalnih vokalih Bližnjega vzhoda. Komadi se enkrat nagnejo bolj proti vztrajnim in surovim riffom ter drugič zapadejo v prostorne kozmične dronaže. Neutrudna mehanična repeticija na eni in razvodenelo prepletanje raznolikih elementov na drugi strani gradita najočitnejša pola konceptualne zasnove, ki se le mestoma zdi zmedena. Morda najočitnejše neumesten je predzadnji komad, ki nekako izstopa iz celotnega konteksta in nesrečno razbija že tako majavo enovitost plošče.

Lahko bi rekli, da gre za zanimiv spoj vsaj delno nasprotujočih si glasbenih pristopov, ki s samo pestrostjo tako nastale glasbe odraža moč in pomembnost sodelovanja ter tovrstnega medkulturnega povezovanja. Glasba vsekakor lahko premosti kulturne razlike in tu smo skozi edinstveno kombinacijo mentalitet priča zares nenavadnemu podvigu. Ne gre le za zanimivo zvočno združitev zahoda in vzhoda, temveč za medkulturna sodelovanja, ki lahko odprejo nešteto novih glasbenih možnosti in obenem slavijo našo raznolikost.